Zdelo se je tako neverjetno, da številne ponovitve niso pomagale – začudenja iz minute v minuto, iz napada v napad in iz De Geinega posredovanja v De Geino posredovanje ni bilo nič manj. Aktualni slovenski prvaki na prvi tekmi četrtfinala konferenčne lige niso bili le dorasel tekmec veliki Violi. Bili so več od tega.
Fiorentina je sicer razmeroma hitro prišla do želenega in povedla, ko si je celjska obramba privoščila trenutek neodločnosti in mlačnosti, za kar na tej ravni prostora ni. Na račun hitro dosojene enajstmetrovke so Italijani sredi drugega polčasa vodili že z dvema goloma prednosti, a težko se je bilo znebiti občutka, da bi si grofje zaslužili več. Precej več. In da se gostje kljub prednosti na celjski zelenici počutijo vse prej kot udobno, lagodno.
Ostali zvesti sami sebi
Pod črto je Celjanom proti finalistom zadnjih dveh izvedb konferenčne lige uspela izjemna tekma, aktiven rezultat pred odločilnimi 90 minutami nogometa na stadionu Artemio Franchi pa je najmanj, kar so si zaslužili slovenski prvaki. Ekipa, ki je na zadnjih štirih tekmah ugnala Panathinaikos, Juventus in Atalanto ter na San Siru remizirala z Milanom, jih ni podcenjevala.
Prej nasprotno; Albertu Rieri in njegovim varovancem je izkazala veliko spoštovanja z očitno razdelano taktično pripravo, ki je bila jasno sestavljena tako, da je skušala celjsko zasedbo omejiti tam, kjer je najmočnejša.
Prvi asistent tekmovanja Svit Sešlar se je praktično ob sprejemu žoge boril z dvojico nasprotnih branilcev, z zelo omejenim prostorom se je moral znajti tudi Tamar Svetlin, ob prekinitvah Firenčani niso izpustili izpred oči Damjana Vukliševića in Klemna Nemaniča.
Kljub vsemu temu so bili gostje presenečeni nad dejstvom, kako zelo se je Majorčan na klopi Celja držal svojih pogumnih napovedi in kako je njegova četa ostala zvesta sama sebi. Kako tudi ob visokem pritisku Italijanov ni bilo ene same izbite žoge. Kako se je še v zadnji četrtini tekme globoko na nasprotnikovi polovici mimo branilcev Fiorentine uspešno sprehajal omenjeni Nemanič, osrednji branilec. Kako je bila potrebna sijajna predstava Davida De Gee, da so vijoličasti domov odnesli minimalno prednost.
Ripa danes razmišlja drugače
"Nogomet se lahko igra na dva načina. Prvi je ta, da nasprotnika čakaš, drugi pa, da ga enostavno napadeš. Mislim, da smo v slednjem precej boljši, zato bomo tudi proti Fiorentini igrali na enak način," je razlagal Riera. Dobro je vedel, da je ta način v resnici edini, s katerim lahko Celje na napačni nogi ujame tudi tako kakovostnega nasprotnika, kot je Fiorentina.
Dobro s(m)o vedeli tudi vsi ostali, a bi se lagali, če bi trdili, da nas uspešnost tega pristopa na četrtkovi tekmi ni presenetila. Tudi taktična priprava španskega stratega je bila temeljita in dodelana. Ob odsotnosti poškodovanega Armandasa Kučysa so se Celjani Viole toskanske obrambe lotili z lažnim napadalcem, Svit Sešlar je osrednja branilca ničkolikokrat izvlekel iz pozicije, ob tem pa so se ustvarjale številne priložnosti za igro ena na ena, predvsem Aljoši Matku. Vrzeli, ki so se pojavljale ob tem, so Rafaeleja Palladina med polčasom prisilile v določene prilagoditve.
Na koncu je zmanjkal 'samo' ugodnejši rezultat pred potjo v osrčje Toskane. Morda tudi – za presenečenja na tej ravni vsekakor potreben – kanček sreče in zbranosti pri zaključkih. Za vse to si v celjskem taboru zaslužijo snet klobuk. Tudi samozavestni – da ne uporabimo močnejšega izraza – Roberto Ripa, nekdanji nogometaš Fiorentine, ki je slovensko prvenstvo uvrščal nekje med drugi in tretji kakovostni rang nogometa v Italiji, danes bržčas razmišlja drugače. Na Celje je lahko bila v četrtek ponosna celotna nogometna Slovenija.
Kritika, ki jo sprejmemo
Ob vsem tem se čutimo dolžni odzvati tudi na kritiko, ki jo je po tekmi v drobovju celjskega stadiona na naš račun izrekel Albert Riera. Poslušali smo jo, slišali, se zazrli v ogledalo in razumeli. Bila je na mestu. Zadnja stvar, ki bi si jo želeli kot glasniki kakovostnega slovenskega nogometa, je destabilizacija ekipe pred tekmo, kakršno so v četrtek odigrali državni prvaki. Pa se zavedamo, da je bila zaradi časovne umeščenosti lahko razumljena natanko tako.
Sklicevali smo se na napačen, premalo kredibilen vir, kar ni v skladu z našimi vodili. In ker ni, smo pripravljeni sprejeti, da je bila to napaka. Napaka, ki pa – poudarjamo še enkrat – nikakor ni bila narejena v slabi veri. Albertu Rieri iskreno privoščimo, da v prihodnji sezoni na klopi Celja spiše novo uspešno, še daljšo evropsko zgodbo. In da že v četrtek vnovič podaljša tudi letošnjo, ker so njegovi varovanci pokazali, da lahko.
Da je prav zaradi tega strateg z Balearov na radarju marsikoga, zelo resno tudi zagrebškega Dinama, pa še vedno drži kot pribito.
