In ko pravimo Dallas, govorimo o majhnem skupku ljudi, ki so na vstopu v mesec februar povlekli vsem dobro znano potezo vseh potez. Ne samo o Nicu Harrisonu, to mora biti jasno. Kajti čeprav je postal edini zares izpostavljeni simbol vsega slabega, vseh protestov proti pošiljanju Luke Dončića v Los Angeles in vsega s tem povezanega, ne more biti niti kančka dvoma, da je šlo za širši konstrukt. Najmanj pod okriljem lastnikov franšize v nekoliko širšem pomenu tega izraza, verjetno tudi tako zelo očitno hinavskega trenerja Jasona Kidda in morda (da ne rečemo spet verjetno) še koga tretjega, četrtega, petega.
In vsi ti so stisnili rep globoko med tresoče se noge, ko so se na veliko presenečenje vseh odločili za podobo in usmeritev sredinega (če gledamo po ameriškem času) večera, pod katerega zdaj lahko vlečemo črto. Potem ko so dolgo tipali teren in pridobivali informacije (in verjemite, da so za to uporabili čisto vsa sredstva in načine), jim je postalo jasno, da se jim obeta gostujoča tekma v domači dvorani. Ponižanje brez primere. Ultimativna bizarnost, da bodo njihovi lastni navijači navijali ne samo za svojega dolgoletnega ljubljenca v nekem drugem dresu, temveč nasploh za nasprotno ekipo.
In ko so videli še zelo nekaj zelo močnih znanilcev v podobni smeri, ki so se krepili kljub vrtoglavemu višanju cen vstopnic ter poskusom tekmo čim bolj spremeniti v dogodek za petičneže (navezanost na Luko in občutek izdaje pač nista odvisna ne od rase, ne od spola, ne od položaja v družbi in stanu), so se odločili delovati proti ... sebi. Odločili so se pljuniti v lasten obraz še bolj kot v obraze vseh navijačev od tistih z roba družbe do velikanske zvezde neskončno popularne NFL, Slovenije in Lukovih slovenskih oboževalcev ter celotnega sveta.
Kajti če jim je še tako goreč Dončićev oboževalec s še tako subjektivno zaznamovanostjo z roko na srcu pred tem moral priznati, da so delovali z neko idejo, stali za neko odločitvijo in verjeli v nek svoj prav, so ga skupaj z zadnjimi ostanki svoje časti zabrisali skozi vrata enako kot Luko pred dobrima dvema mesecema. Razumimo se - nismo se strinjali z ničimer, kar so zagovarjali. Praktično nihče na svetu se ni, ogromna večina je menila in gledala drugače ter njihovo oceno imela za napačno. A treba je bilo spoštovati, kaj so se odločili in na čem so – kot so poudarjali sami – svoje prepričanje v svoj prav temeljili.
Nič, čisto nič od tega, kar so zagovarjali in na čemer so temeljili cel svoj konstrukt, pa ne more biti niti najmanj skladno s skrajno čustvenimi objavami na družabnih omrežjih, s priložnostnimi zahvalnimi majicami v slovenščini in s spreminjanjem podobe celotnega spektakla v nekaj, kar je bilo še najbolj podobno kakšni upokojitveni tekmi domače legende, velikega ljubljenca domače ekipe, vedno spoštovane in oboževane in cenjene ikone. Vse je bilo skregano z logiko, že ob najmanjšem premisleku v tej smeri morate le odmahniti z roko ob vsem, s čimer so vam skušali božati bodisi slovensko bodisi maveriško (bodisi oboje) dušo.
In se zavedati, kako velikanski zmagovalec je Luka postal že s tem, kar so počeli oziroma skušali početi. Ter kako malo je bilo možnosti (pravzaprav še manj kot prej), da bi v takih okoliščinah Dončić odigral tekmo, ki bi se nekako zlila s tem zgrešenim, ponižujočim, poneumljajočim in na srečo klavrno propadlim poskusom velikega praznovanja. V absurdu vseh absurdov in hkrati v lastni veliki zmagi je vedel, da neko svojo zgodbo predstavlja ta peščica ljudi, ki si obraz skuša umiti z dodatnim odmerkom lastnih pljunkov. In da so povsem druga zgodba navijači, ki so z izlivi čustev mislili resno ter si s tistimi majicami brisali podplate, namesto da bi jih nosili.
Vsi tisti nešteti tako zelo njegovi navijači Mavericksov, ki so še bolj kot navijači Lakersov želeli, da na tej tekmi Luka zablesti, razbije, potrga, napolni. In tudi – ali predvsem – zato je točno to tudi storil. S sijajnim posluhom in podporo lastne ekipe, s katero zdaj z nedvomno okrepljenimi odnosi in moštvenim duhom (hvala tudi za to, bleferji) odhaja v končnico in naproti tistemu, kar v Los Angelesu verjamejo, da lahko doseže. In za kar tista peščica ni verjela, da lahko doseže v Dallasu. In se očitno že poraženo predala v iskanju možnosti, da bi morda s februarskimi potezami in besedami lahko imela prav; predala, še preden je zares dala času – in svojemu projektu, svojemu prepričanju – čas.
