Postavili so ga pred vrata. To ni bila menjava, to ni bila prodaja, to ni bilo nič, kar bil lahko dali v kalupe običajnih športnih izrazov. Luka Dončić je bil njihov prvi zvezdnik, klubu, mestu, navijačem in lokalni skupnosti je dal vse in še več, oni pa so ga - vrgli ven. Primerjajte to s starši, ki iz hiše naženejo otroka, ali z zakoncema, ki naženeta drug drugega - v vsakem primeru je šlo za eno od tistih najgrših, najbolj ponižujočih, hkrati pa tudi najbolj smrdljivo strahopetnih zgodb.
Postavili so ga pred vrata ob polnoči, brez opozorila in napovedi, brez logike in podlage, brez česarkoli. V solzah je zaspal on, v solzah je zaspala polovica Dallasa - kajti bilo je tako pozno, da je druga polovica že spala in se je v solzah prebudila, ko je ob odprtju oči iz sladkega sna izvedela za najbolj grenko, najbolj nepredstavljivo vest. Naredili so z njim, kot ne bi nihče naredil z zadnjim bednikom, z najhujšim sovražnikom. Naredili so to pol leta za tem, ko je zanje krvavel do velikega finala in v njem. In to dobesedno.
Vse to seveda veste, veste tudi še mnogo več. A skušam vam nekaj teh najbolj neverjetnih, udarnih, bolečih zadev dodatno poudariti na tem mestu in v teh trenutkih. Vam priklicati vse tisto, kar ste skupaj z Luko čutili, ko so ga postavili pred vrata in zamenjali ključavnico, čeprav je hotel pri njih ostati vso kariero in na neki način tudi vse življenje. Bil je njihov in bili so njegovi, predvsem pa je bil njegov Dallas, njegovi so bili ljudje tam - vse to so mu vzeli in njega vzeli vsem njim. Nikamor ni šel sam, oni so ga nagnali kot zadnjo smet.
In danes se prvič vrača v Dallas kot nasprotnik. In ne morem verjeti, kaj vidim. Ne morem verjeti, kaj se dogaja. Po vsem naštetem in še marsičem podobnem sem nato moral spremljati še, kako so po vseh kanalih razširili, da je takšen in drugačen (besede so tako grde, da jih sploh nočem uporabiti), da ima slabe navade, slabo kulturo, slabo podobo, slabo pripravljenost, malodane vse najslabše. Poslovili so se od njega tako, kot se ne posloviš niti od kakšne naključne uboge pare s povprečjem 1,3 točke in 0,4 skoka na dveh po pomoti odigranih tekmah. In ko je o njem govoril trener Jason Kidd, ni govoril o Dončiću ali o Luki, temveč o tistem igralcu, ki so ga 'tradali'.
Zdaj pa kar naenkrat Kiddove sladke besede, pa majice z napisom 'Hvala za vse' na vseh stolih v dvorani American Airlines center. Verjetno zato, ker lahko le take majice prikrijejo, da bi sicer vsi nosili Lukove drese - rumene ali modre in v njih navijali zanj. Zdaj pa kolaž fotografij, bruh patetična Hvala brate na družabnih omrežjih in zahvale v slovenščini, celo s prav postavljenimi vejicami tako zelo zapletene slovenske skladnje. Veste, kaj, vtaknite si jih nekam. Majice, sladke besede, kolaže in vejice.
Brate? Pa a vi mene ... da ne rečem, kaj .. Nimam pojma, ali tako čuti tudi Luka. Vsekakor pa vem, da tako čutim sam in da tako čutite mnogi. Ker čemu je namenjeno to klečeplazenje? Luki zagotovo ne pride nikamor. Po vsem tem ne more, še najmanj pa do srca. Nam tudi ne. Dvomim, da tudi navijačem Dallasa v Teksasu, pa čeprav gre verjetno za obupan (in obupen) poskus zmanjšati velikansko škodo, ki so si jo naredili pri vseh tistih tisočih, ki nocoj brez izjeme navijajo za - nasprotnika. Poskus, ki le kaže, kako bedno je vse skupaj.
Če nekdo naredi neumnost, od njega pričakujem eno od dveh možnosti. Prva opcija, da na glas pove točno to in za svojo neumnost prevzame odgovornost. In druga, da je v njem dovolj načelnega vretenčarja, da vztraja pri svojem vedno in za vsako ceno. Če se pogovarjamo v metaforah, je pokojna legenda Bora Đorđević temu lepo rekel s komadom Ostani đubre do kraja. Torej ostani gnoj do konca. Ker le če ostaneš, lahko s to svojo lastnostjo nekaj spoštovanja dobiš vsaj zaradi tega. Če ne ostaneš ... no, potem pa z metaforo nadaljujte sami.
In jo, ko zdaj spremljate vse to absurdno dogajanje iz Teksasa in vse te grozne poskuse prepričevanja, da se ni zgodilo, kar in kakor se je zgodilo, tudi po potrebi nalepite. Recimo na koga, ki se v svojem mestu svojim navijačem ne upa pokazati drugače kot s klečeplazenjem pred človekom - pred Luko -, ki mu je na najgrši način naredil vse najslabše in še malce zraven. Saj je jasno, da bi si Dončić v Dallasu zaslužil vse to, kar se zdaj lažno sveti pred nami, in še desetkrat več. A na drugačen način, v drugačnih okoliščinah, z naslova drugačnih in drugih ljudi, predvsem pa ne na podlago njihovih svinjarij.
