Ne bomo še podali sodbe, da je to bila še ena zavožena sezona nekdanjega evropskega klubskega prvaka. Da so bile besede človeka (še pred katastrofo), ki je ljubljanski klub s trenerskega stolčka v letih 2001 in 2003 popeljal do obeh naslovov, nekaj najbolj realnega, kar je kdo povedal o Krimu Mercatorju in njegovem delovanju. V nasprotju z (že večkrat slišanimi) napovedmi vodstva kluba in tudi takratnega trenerja Dragana Adžića pred sezono, da bi to lahko bila velika vrnitev Krima vsaj v družbo elite med elito, torej na Final4 lige prvakinj, če že ne na sam evropski vrh. Tone Tiselj je namreč dejal, da je bila (tudi) ta ekipa, ki jo zdaj vodi proslavljeni Španec Ambros Martin, sestavljena povsem zgrešeno, kot je zgrešena pot ljubljanskega kluba, odkar se je ta za sodelovanje zahvalil Urošu Bregarju. Vsega povedanega in zapisanega v zgornjih vrsticah (še) ne bomo vzeli kot ‘zdravo za gotovo’, kot bi rekli naši južni bratje, ljubljanskih tigric, ki že dolgo niso več shirane ob polni mizi mesa, kot je nekoč zapisal starosta slovenskega novinarstva, še ne bomo pokopali. Dobro jedo in pijejo, radodarni boter Zoki je tako kot za tigre s Kodeljevega, kjer se s težo bremena sooča Uroš Zorman, odlično poskrbel za njih. Čeprav so bile v nedeljo na igrišču v Ludwigsburgu res videti, kot da nimajo za jesti in piti …
A kot rečeno, čeprav so jih domače rokometašice – te so, mimogrede, na prejšnji tekmi lige prvakinj v isti dvorani izgubile z Odensejem za 16 zadetkov, potem ko so na Madžarskem pri četrtfinalnem tekmecu zmagovalca tega para Györu klonile za 13 – pojedle za nedeljsko kosilo, na tem mestu še ne bomo zaključili Krimove (evropske) sezone. Je označili kot polom, pogrom, debakel, katastrofo … Vendarle je to ženski rokomet, v katerem je možno vse, tudi zmaga Krima za 11 zadetkov v ne dvomimo da vseeno lepo napolnjenem Tivoliju. Že tista mama dveh učencev z ene od ljubljanskih osnovnih šol, ki za njune sošolce in starše organizira ogled tekme in druženje, bi znala na rezerviran del tribune pripeljati kar lepo druščino. Ne bomo še odpisali Krima, z vseh vetrov nabranim varovankam Ambrosa Martina bomo seveda dali priložnost, da kot celjski rokometaši pred več kot dvema desetletjema v celjskem Zlatorogu uprizorijo čudež in ohranijo upanje, da nato demantirajo še Toneta Tislja. Ki si tega, kot je dejal, zelo želi. Saj veste, demantija svoje napovedi, da Krim nima možnosti za uvrstitev v Budimpešto na Final4, ker ga pač že na poti tja, v Györu, čaka previsoka ovira.
Bojimo se, da bodo krimovke v nedeljo od 14. ure naprej velik podvig lovile brez svojega največjega navijača na tribuni. "Igralke me bodo morale prepričati, da se kot gledalec vrnem v dvorano. A ne z vljudnostnimi besedami, ampak s predstavami na igrišču: s pravim pristopom, borbenostjo, željo in motivom," je po Adžićevem slovesu za Dnevnik dejal Zoran Janković. Odtlej ga menda še ni bilo. In se bojimo, da ga tudi s predstavo v Ludwigsburgu niso prepričale. Morda ga z revanšo v Tivoliju. Ampak se bojimo, da … Ma, pustimo. Pustimo se presenetiti.
