Dež v času pokalnega obračuna na Kodeljevem je bil bolj prizanesljiv od mraza, ki se je v treh urah sedenja na stoženskih tribunah med povratno tekmo z Borcem zažrl v še tako debele sloje zimskih oblačil. Vseeno ni nobenega dvoma, da bi bilo mestni dvoboj med Olimpijo in Ilirijo bolj prijetno pospremiti nekje na toplem in suhem, prek spletnega prenosa, ki ga je zagotovila Nogometna zveza Slovenije. Tega so se dobro zavedali tudi novinarski kolegi in ničesar jim ne gre zameriti.
Ocenili so, da so možnosti za kakršenkoli zaplet majhne. Da bo vodilna ekipa prvenstva suvereno opravila s 13. ekipo drugoligaške konkurence. In je. Tveganje je bilo res minimalno. Zgoraj podpisani se je v sredinem popoldnevu vseeno čutil dolžnega odpraviti na Kodeljevo. Ker terensko delo tudi v danes podivjani medijski realnosti še vedno prinaša nekaj dodane vrednosti. Ker je na eni strani izkaz spoštovanja in si na drugi zasluži spoštovanje. V to kot novinarji preprosto moramo verjeti. Če ne, potem je osnovni smisel našega poklica že zdavnaj postal nekaj čisto drugega. Preden zavijemo predaleč od stvari, na katero smo želeli v resnici opozoriti – zgoraj podpisani se je na Kodeljevo odpravil tudi zato, ker je bila to pred nedeljskim derbijem v Stožicah edina prava priložnost za odziv Victorja Sancheza.
Pred mikrofone in kamere je nazadnje stopil po prvem zares bolečem porazu, odkar sedi na klopi zmajev. Od predstavnika za stike z javnostjo pri Olimpiji smo v tistem klavrnem četrtkovem večeru ob začetku novinarske konference najprej slišali opozorilo, da bo ta krajša kot sicer. Da bo Španec odgovoril na tri vprašanja. Ker je ura pozna. Bilo je nekaj minut pred pol deseto zvečer, ravno nekje v času, ko je Armandas Kučys nič kaj zaspane Celjane na Cipru popeljal v vodstvo.
Nekdanji nogometaš madridskega Reala bi lahko na kakšno dodatno vprašanje o tem, kaj je povedala analiza povratne tekme z Borcem, morda tudi o tem, kaj pričakuje na prihajajočem obračunu s Celjem, odgovoril v nedeljo, ko bi moral s svojimi varovanci gostovati ob Kamniški Bistrici. Bila bi to za vprašanja precej bolj spodobna, popoldanska ura. Tekme ni bilo, vprašanj in odgovorov prav tako ne. In potem je bila sreda.
Pravih nogometnih užitkov ni bilo na pretek, prevetrena zasedba zmajev je z Ilirijo opravila rutinsko, s pol moči. Da bi se lahko nato z mislimi čim prej obrnila k nedelji. K dnem, ki bi lahko Olimpijo močno približali novemu državnemu naslovu ali pa močno zapletli boj za vrh prvenstvene lestvice. Edini prisotni novinar na tekmi se je po zadnjem sodnikovem žvižgu odpravil po želeno. Nekdanji nogometaš madridskega Reala bi lahko odgovoril na kakšno dodatno vprašanje o tem, kaj je povedala analiza povratne tekme z Borcem, morda tudi o tem, kaj pričakuje na prihajajočem obračunu s Celjem. Pa o tem, kako se počuti po prebolelem virusu in koliko njegovih varovancev je pred nedeljskim spektaklom še vedno vprašljivih. Vprašanja so ostala mrtva črka na papirju, odgovorov tudi tokrat ni bilo.
Pojasnilo predstavnika za stike z javnostjo? Trener pravi, da danes ne. Da ima slab dan. Kot ga je imel nedvomno (upravičeno) tudi minuli četrtek, ob tisti nehumani večerni uri. Ampak v sredo ga je imel po izpadu iz pokala tudi Oskar Drobne, pa je nekaj minut po skandiranju navijačev, ki so zahtevali njegov odhod – in ga dan kasneje tudi dobili –, vseeno odgovarjal na novinarska vprašanja. Tu in tam ima slab dan tudi avtor tega zapisa. Poklopilo se je celo tako, da ga je imel v sredo, a se zato ni izognil delu obveznosti, ki pritičejo njegovemu delovnemu mestu. In, verjemite, da bi se veliko raje, veliko lažje od teh vrstic v četrtkovem popoldnevu lotil povzemanja Špančevih odgovorov. Ampak odgovorov ni.
Da se razumemo; dejstvo, da Sanchez po tekmi ni bil na voljo za izjave, samo po sebi ne zadostuje za kakršnekoli sodbe. To pravico imajo tudi medijsko najbolj oblegani trenerji na svetu, razlogi pa so lahko povsem legitimni, povsem razumljivi. Pri Olimpiji se v zadnjem tednu niso potrudili, da bi pomagali razumeti. Medijem, navijačem, komurkoli že. Na ta način so poskrbeli za občutek, da se je del Sanchezove gosposkosti izgubil. Pa je bila ta dolgo časa ena njegovih največjih odlik.
