Zato se hitro iz večje skupine ljudi oblikujejo male skupine, ki vsaka držo svoj tempo. Tista skupina na čelu je najbolj zagrizena in ima vedno malce preveč zagnanega vodjo, ki se ozira nazaj in vsake po ure 'bevskne': »Koga čakamo! Zadaj ni nikogar.«
Seveda nikoli ni tako kot si predstavlja ali kot želi videti en sam član skupine. Je pa res, da šele cela skupina pokaže realno sliko stanja. Če sem malce patetičen – veriga je tako močna kot njen najšibkejši člen.
Slovenska reprezentanca v alpskem smučanju je tretjič zapored ostale brez kolajne na največji tekmi, ki je na sporedu vsaki dve leti. Če si mi vsi natočimo čašo čistega vina, bi moralo priti do malega čudeža, da bi slovenski smučarji in smučarke v Saalbachu osvojili kolajno – Slovenec ali Slovenka bi moral(a) smučati fantastično oziroma najboljše letos, tekmeci pa bi morali narediti kakšno napako več. Seveda so imeli Žan Kranjec, Miha Hrobat in Andreja Slokar visoka pričakovanja, toda realno, glede na rezultate v tej sezoni, so bili v drugi vrsti, bili so tisti, ki so jih uvrščali med morebitna presenečenja. Nerealna so bila nekatera druga pričakovanja – na primer Ilke Štuhec in tudi Neje Dvornik. Za ti dve kolajni bi res moralo priti do senzacije.
Torej ni nepričakovano, da se slovenska odprava iz Saalbacha vrača praznih rok. Res je bila Slokarjeva zelo blizu, pa vendar je bil vrstni red v ženskem slalomu bolj ali manj pričakovan, s tem, da je grdo v meglo brcnila soseda Ljutićeva. Po vsem videnem si Ajdovka za svoj nastop zasluži najvišjo oceno v slovenski reprezentanci. Seveda ne odlično, ker kaj bi potem ostalo kolajni, ampak Slokarjeva je v bistvu na veliki tekmi dosegla najboljši rezultat sezone oziroma kar najboljši rezultat v zadnjih dveh sezonah – boljše je nastopala konec marca 2022, ko je na finalu v Meribelu zmagala na slalomu. To je bilo pred njeno poškodbo (na slalomu v Saalbachu je dosegla najboljše Fis točke po tisti zmagi v Meribelu). Slokarjeva je torej še enkrat dokazala, da zna in zmore in da pri 27 letih zagotovo še ni rekla zadnje besede. V dveh olimpijskih ciklusih, ki sta še pred njo, lahko zraste v serijsko zmagovalko, če bo le verjela ljudem, ki jo želijo spraviti povsem na vrh.
Zdaj se moram vrniti k naslovu – 'Koga čakamo? Zadaj ni nikogar!'. Nisem eden tistih, ki na čelu kolone priganjam ljudi, naj pospešijo korak, saj niti približno nisem tako telesno pripravljen, da bi se upal storiti kaj takega. Precej boljše mi gre od rok, če od strani opazujem te ali one modele in si mislim svoje. In za slovensko smučanje sem prepričan, da ni tako katastrofalno kot se pojavljajo komentarji v zadnjih dneh. In to pri tistih, ki so braniki tega 'slovenskega nacionalnega' športa. Optimist sem. Sem eden tistih, ki vidi kozarec na pol poln in ne na pol prazen. In tudi na tem prvenstvu sem videl prihodnost slovenskega smučanja. Predvsem v Mihi Oserbanu. Korošec iz Črne, od koder je tudi najboljša slovenska športnica vseh časov Tina Maze, ima v sebi nekaj, kar ima dobitnica devetih kolajn s svetovnih prvenstev. Zaradi slabih Fis točk je moral voziti kvalifikacije tako veleslaloma kot slaloma in nalogo je pri 18. letih opravil zelo dobro – s sedmim mestom v kvalifikacijah veleslaloma in drugim mestom v kvalifikacijah slaloma. Potem je sicer na obeh tekmah za kolajne odstopil, a pokazal, da bi bil lahko tisti, na katere bi v prihodnosti lahko računali. Pa je tu še Rok Ažnoh, prebuja pa se tudi Nejc Naraločnik.
Toda zdaj so na vrsti odgovorni. Precej na glas se šušlja (oksimoron), da vzdušje v slovenski reprezentanci ni dobro. Na tem mestu se moram vprašati – v kateri reprezentanci oziroma ekipi? Prava ekipa je samo moška ekipa za hitre discipline, kjer pa je vzdušje odlično. Potem je tu še ekipa Neje Dvornik in Ane Bucik Jogan, Andreja Slokar ima svojo ekipo, Ilka Štuhec ima svojo ekipo, Žan Kranjec ima svojo ekipo. Torej, v kateri ekipi je slabo vzdušje? Takšna posploševanja so škodljiva. Res pa je, da niso vsi zadovoljni z odnosom zveze do smučark oziroma smučarjev. Realno stanje je, da si želijo smučarke trenirati v svojih ekipah. To povečuje stroške in zato morajo tekmovalke kar lepo vsoto proračuna za sezono dodati same. Prav ali ne? Ni prav, da morajo plačevati za to, da tekmujejo pod slovensko zastavo. Toda to ni nič novega ne pri nas ne v drugih reprezentancah. Dejstvo pa je, da morajo odgovorni za alpsko smučanje v Sloveniji udariti po mizi oziroma najti človeka, ki bo udaril po mizi. Tako ne gre več naprej. Oserban se mora na treningih veleslaloma vsaj trikrat do štirikrat na leto priključiti Žanu Kranjcu (pri slalomu se nima komu priključiti). Tudi Nika Tomšič, Anja Oplotnik, Taja Prešern, Caterina Sinigoi (in še kakšno mlado dekle) se morajo na treningih priključiti Dvornikovi, Bucikovi, Slokarjevi. Vsaj na nekaj treningih. Le tako bodo lahko napredovale. Ilki Štuhec se ne more priključiti nobeno dekle, ker v Sloveniji sploh ni mlade smučarke za hitre discipline. Ali je? Zveza, ki prispeva večino denarja za sezono posamezne smučarke in smučarja, bi morala postaviti pogoj, da se mladi dvakrat ali trikrat letno priključijo treningom najboljših.
In, da! Kljub vsemu ima Slovenija nekaj mladih, ki bodo v prihodnje lahko kazali svoje znanje na tekmah najvišje ravni. Zato mora zveza v tem trenutku podpreti tiste, ki prihajajo oziroma tiste, za katere stroka lahko oceni, da imajo potencial. In jasno, poiskati morajo človeka, ki bo sprejel nalogo in potem za vse tudi odgovarjal.
