»Uvrstitev v drugi del evropskega prvenstva s to ekipo bi bila tako velik uspeh kot uvrstitev prejšnje generacije na olimpijske igre,«so besede Dragana Adžića, s katerimi je pred odhodom na Euro dal vedeti, kako velik podvig bi (v njegovih očeh) moral uspeti slovenskim rokometašicam, da bi iz Innsbrucka nadaljevale pot proti Dunaju. Njegove varovanke so s pogumno in borbeno predstavo pred glasnimi avstrijskimi navijači poskrbele za ta(k) uspeh in s tem svojega šefa pripravile, da je šel s svojimi besedami še korak dlje kot pred tedni v Ljubljani.
»To je kot kolajna na olimpijskih igrah, kar lahko povem, ker sem hvalabogu bil del(črnogorske, op. p.)ekipe, ki je osvojila kolajno na olimpijskih igrah in evropskem prvenstvu. Moj vtis kot trenerja je nestvaren. Ponosen sem in hvaležen igralkam ter strokovnemu štabu, to je neverjeten rezultat,«v mikrofon RZS navdušenja ni skrival Adžić. Verjetno tudi sam olajšan, ker so Slovenke dokončno potrdile, kar so 'neuradno' nakazovale vse od slovesa Ane Gros, Tamare Mavsar, Barbare Lazović, Alje Varagić, Amre Pandžić, vsaj začasnem tudi Nine Spreitzer, Elizabeth Omoregie in Valentine Klemenčič. Da je prihodnost slovenske ženske reprezentance vendarle svetlejša, kot je marsikoga skrbelo ob pogledu v osiromašen bazen z manj dokazanimi igralkami, ki so ostale na voljo slovenskemu selektorju.»Imamo deset polprofesionalk, ampak imamo energijo in ekipni duh za anale. Res sem srečen, ker za darilo dobimo še štiri tekme, kar bo za to generacijo na začetku olimpijskega ciklusa dragoceno. Biti med dvanajstimi v Evropi brez dvanajstih igralk je nepojmljivo. Tako da sem lahko res samo ponosen, ta dosežek pa lahko postavim ob bok vsem svojim uspehom v trenerski karieri,«je še enkrat ponovil Dragan Adžić.
Vse(m) smo dokazale, da lahko
Po pričakovanjih so Slovenijo do zmage nad gostiteljicami turnirja, ki so z igranjem pred domačimi gledalci po zaslugi Slovenk medtem v solzah že končale, vodile njene najbolj izkušene igralke, poslednje mohikanke iz prejšnje generacije Tjaša Stanko (8 zadetkov), Ana Abina (6), Nataša Ljepoja (3), Maja Svetik (2) in vratarka Maja Vojnović (10 obramb).»Pokazale smo, da lahko igramo z vsakim nasprotnikom, ne glede na to, kakšno ekipo imamo. Tokrat najmlajšo na turnirju. Vsem smo dokazale, da vsaka izmed nas, ne glede na kakovost, lahko,«je poudarila slednja.
No, naštetim se je kot kakšna veteranka s 50 reprezentančnimi tekmami pod pasom sijajno priključila Nuša Fegic, ki je odlično opravila delo na desnem zunanjem položaju, četudi desničarka in po osnovni izobrazbi organizatorka igre. Kri pač ni voda oziroma jabolko ne pade daleč od drevesa, bi lahko dejali, kajti članica ajdovskega Mlinotesta je hči tamkajšnje nogometne legende Adrijana Fegica ali Cruyffa s Kantride – moža, ki je v dresu Rijeke nekoč zabil dva komada slovitemu Realu iz Madrida.»Ponosna sem na vse, celotno ekipo in strokovni štab. Res delujemo kot eno, na igrišču se je to pokazalo. Kljub vsej publiki, ki je navijala pretežno za avstrijsko reprezentanco, nam je uspelo, zaradi česar sem zelo vesela. Ključ je bil v obrambi, ampak tudi v zaupanju druga v drugo. Pomagale smo si med sabo, se dvigovale, ko je enim šlo, drugim ne.Komaj čakam, da gremo na Dunaj,«se je smejalo Nuši Fegic …»Tega smo si res želele, Dunaj, prihajamo!«pa je zaklicala Maja Vojnovič.
Ampak Slovenke tja ne bodo šle samo kot turistke, že proti Norveški so na uvodu pokazale, da jih ni strah izzvati niti (naj)boljših, da znajo zmagovati pa so pokazale proti Slovaški in predvsem Avstriji.»Vse tri tekme na tem turnirju so nam lahko v ponos, naše mlade rokometašice v domovini pa lahko gledajo, kako se umira za slovensko reprezentanco,«je sijajno zaključil Dragan Adžić. Naslednjič to nameravajo pokazati v četrtek, ko bodo izzvale Nizozemke, nato v soboto, ko se udarijo bodisis Hrvaticami bodisi Švicarkami (manj verjetno Ferkami), pa v ponedeljek, ko jim na pot stopijo Danke in dva dni kasneje, ko svojo dunajsko epizodo zaključijo z Nemkami ali Islandkami.
