Drevi v Zlatorogu bo znova ob igrišču. Bogsigavedi katerič. V trenirki, ki je zaščitni znak tega trenerskega metuzalema, o katerem je bilo prelitega že nemalo črnila. Dejstva so bolj ali manj jasna in znana. Je prvi in poleg Clauda Oneste do zdaj edini, ki je kot trener z reprezentanco osvojil zlato medaljo na vseh treh velikih turnirjih; na svetovnem in evropskem prvenstvo ter olimpijskih igrah. Poleg profesorja Branislava Pokrajca tudi edini, ki je rokometni sveti gral, zlato olimpijsko kolajno, osvojil tako kot igralec in tudi kot trener. Bilo je leta 1976 v Montrealu, ko je bil Maksimov nepogrešljiv v zunanji liniji Sovjetske zveze in bilo je 24 let pozneje v Sydneyju, ko je sedel na klopi Rusije. Nikoli ni zapustil matere Rusije, pa čeprav so številni trkali na njegova vrata in mu po lastnih besedah z vseh koncev zemeljske oble, iz Španije, Japonske in Egipta, pošiljali ponudbe, ki se jih težko zavrne. Pred desetletjem in več so mu nudili tudi po 20, 25 tisoč dolarjev na mesec, kar pa ni bilo dovolj, da bi Vladimirja Salmanoviča Maksimova zvabili iz brloga v Čehovu.
Kapetan Luka Žvižej o današnji tekmi: V tekmo moramo vstopiti z vso resnostjo. Prav bi bilo, da se od tekmovanja in naših navijačev na čelu s Florijani poslovimo tako, kot se spodobi. Pričakujem težko in trdo tekmo, Rusi ne bodo prišli z belo zastavo, saj si tudi oni želijo LP zaključiti z zmago, pa tudi na nobeni tekmi niso bili nadigrani.
USTRELJEN
Še bolj kot sicer nesporno impresivna lista dosežkov so zanimive podrobnosti, recimo jim anekdote iz življenja tega rokometnega velikana. Že o kraju rojstva je na voljo več nasprotujočih si podatkov, nekateri zapisi denimo trdijo, da je na svet prijokal v mestecu Kant v Kirgizistanu, a Vladimir se je rodil oktobra leta 1945 v od vojne razdejanem nemškem Potsdamu. Njegova mati Ana Maksimova je namreč delala v vojaškem lazaretu na prvi liniji fronte in bila večkrat odlikovana za svoje delo v času druge svetovne vojne oziroma Velike patriotske vojne, kot so štiriletni boj proti nacizmu poimenovali v Sovjetski zvezi. Tudi sam si je že v najstniških letih nadel vojaško suknjo in v tistih treh letih so mu najbrž dokončno vcepili železno disciplino, ki je bila njegov zaščitni znak tako med igralsko kot pozneje trenersko kariero. Slednje bi bilo lahko sicer kaj kmalu konec, še preden se je sploh dobro začela. Bilo je leta 1982 v gozdovih južno od Moskve, ko se je skupina prijateljev podala na lov na merjasca. In bilo je po nekajurnem pohajkovanju, ko je takrat 37-letni Vladimir uzrl zverino, dvignil puško, nameril, potem pa … "Bum! Zaslišal sem strel in trenutek pozneje me je zapeklo ob strani. Nekdo se ni mogel zadržati, streljal je v smeri živali, metek pa se je odbil od drevesa in končal v meni ter mene spremenil v ranjeno žival," se je leta, desetletja pozneje nesreče skozi smeh spominjal Maksimov. "Nekako so me pokrpali, na srečo se je metek ustavil nekaj metrov pred hrbtenico, drugače se danes najbrž ne bi pogovarjali tu. Žena je nekaj dni pozneje prišla vsa v solzah. Ne joči, sem ji dejal, boš vsaj prej prišla do zapuščine." Nič ni bilo z zapuščino, ni umrl, ampak se je kaj kmalu vrnil na oziroma bolje rečeno ob igrišča. "Le lov mi od takrat ni več pri srcu," še dodaja oče 43-letni Ani, 39-letni Nataliji in 37-letnemu Andreju, za katere pa nikoli ni imel prav veliko časa. Bojda si je vzel le deset dni dopusta na leto, pa še takrat je imel že po le nekaj dnevih brezdelja vrh glave.
NOVI ČASI
Danes ni več absolutni car ruskega rokometa, a njegova beseda še vedno veliko velja, še vedno je svetinja, navsezadnje so ga nedavno tega postavili na čelo komisije, ki se je podala v iskanje naslednika Olega Kulešova, ki je odstopil po zgolj 19. mestu na mundialu v Katarju. Ni jih bilo malo, ki so menili, da se bo vnovič vrnil tudi na selektorsko klop, a tokrat je svoj glas namenil nekdanjemu varovancu Dimitriju Torgovanovu. Ni več absolutizma, tudi v klubu pa ne vlada več z železno roko, morda je to, ta mehkoba, če ji lahko tako rečemo, prišla z leti, zato se lahko igralci, kot sta denimo Aleksander Dereven in Dimitrij Žitnikov, v tujino podajo že pri rosnih dvajset in še nekaj letih. Kar je bilo v njegovem času, v zlatih časih sovjetskega in ruskega rokometa, nepredstavljivo.
Ni jih malo, ki bi ob tem dejali, da ga je povozil prav čas, in v marsikaterem pogledu bodo imeli prav, a prav tako ni dvoma, da bo nocoj v Zlatorogu gostovala živa legenda, ki je praktično vse svoje življenje posvetila rokometu.
10. krog skupine C
Celje - Čehovski (sobota, 19.00)
RN Löwen - Vardar (sobota, 21.00)
Montpellier - Veszprem (nedelja, 17.00)
LESTVICA
1. Veszprem (Mad) 9 8 0 1 266:242 16
2. Vardar (Mkd) 9 6 1 2 278:261 13
3. RN Löwen (Nem) 9 6 0 3 274:247 12
4. Montpellier (Fra) 9 3 2 4 273:283 8
5. Celje PL (Slo) 9 2 0 7 255:268 4
6. Čehovski m. (Rus) 9 0 1 8 275:320 1
