Finiširanje

Nekaj časa sva stopala vštric, potem je pospešil korak. In sem ga tudi jaz, ki nisem hotel zaostajati. Zdi se mi, da sva oba začutila neko tekmovalnost in nisva popuščala. Moj tovor na koleščkih je bil precej težek, na ramah pa sem imel oprtan še nič kaj lahek nahrbtnik. Glede tega je bil v prednosti, zato pa je bil precej manjši in lažji od mene in na trenutke se je s svojim kovčkom prav mučil, da je držal tempo. Kot bi hotel finiširati, je še enkrat pospešil in nato zavil desno.

"Tekma" je bila končana, prispel je na svoj cilj. Bila sva pred šolo in deček, ki ni mogel biti starejši od sedmih let, se je pridružil otrokom, starejšim in mlajšim, ki so z vseh strani prav tako prihajali k pouku. V nasprotju z mojim "tekmecem" velika večina ni bila sama, ampak so jih spremljali starši, še v več primerih stari starši.

Tudi drugi so imeli skoraj vsi po vrsti velike torbe, ki so jih nekateri, čeprav s težavo, vlekli ali nosili sami, spet drugi so tovor raje prepustili svojemu spremstvu. Očitno tudi španske šole zahtevajo polno učbenikov, zvezkov in ostalih stvari, zaradi katerih se včasih zdi, kot bi se otroci odpravljali na potovanje, in ne k pouku.

Dvoboj hitre hoje je bil torej prvo, kar mi je ponudil Madrid. Zadnja postaja španske triade ali pa bi moral reči prva zares španska postaja spremljanja svetovnega prvenstva. Kanarski otoki so precej bližje Afriki in tamkajšnji prebivalci so mešanica raznih kultur, ki se razlikujejo od španske, v Barceloni, kakopak, nočejo niti slišati, da so Španci, zdaj pa sem v samem srcu dežele bikoborb. Ter seveda sonca, ki me je včeraj pozdravil in grel že zgodaj dopoldne ter mi utrujene veke še bolj silil skupaj. Toda do drugega polfinalnega obračuna sem bil že buden kot zajec, zdaj je navsezadnje prišel tudi moj finiš ...