Sostanovalci

Tako ali tako ne potrebujem dosti za tisti kratek čas, ki ga po navadi preživim v sobi. Bazen na strehi hotela v Barceloni me tako sploh ni videl, če že, bi se raje šel kopat v morje, za kar pa niti ni bilo časa. A tale moja soba v Barceloni je bila vendarle malce smešna. Bolje rečeno njena lega.

Prvi dan tega še opazil nisem, ker sem pač po prihodu le odložil stvari in odšel v dvorano, vrnil pa sem se pozno zvečer in le zagrnil črne debele zavese, ki zjutraj svetlobi preprečujejo prodiranje v sobo, hkrati pa tudi poglede vanjo (in obratno). Naslednje jutro mi je bilo malo čudno, ko sem se prebudil in slišal pogovor, ki je zvenel zelo blizu, a sem pač mislil, da se pogovarja nekdo v sobi oziroma na balkonu blizu moje. Ko sem odgrnil zavese, sem ugotovil, da pogovor res poteka na balkonu. A ne sobe, pač pa stanovanja.

Skoraj sem se ustrašil in odskočil, saj sta moški in ženska stala le kakšna dobra dva metra diagonalno od mene. Njiju moja prisotnost ni prav nič zmotila, seveda sta vajena gostov, najbrž tudi marsikaterega presenečenega pogleda. Takoj sem spoznal, da bo moja prva naloga vsakič, ko bom v sobi, ki je namreč nepravilne oblike in okni v črki l omogočata pogled v del nje, zagrniti črne zavese. Skozi tiste običajne prosojne se skoraj vse vidi in nisem imel ravno želje, da me pri vrtanju nosu (prispodoba, da ne bo pomote) kdo opazuje.

A po drugi strani lahko opazujem tudi jaz, in ker je v vsakem od nas malo voajerja, vam lahko povem, da je ženska v stanovanju levo nad menoj včeraj prala temno perilo, tista nad njo pa svetlega, obe sta že v zrelih letih. Lahko vam povem, da ima slednja moža, ki si vsako jutro privošči pitje kave na balkonu. Ne vem še, kdo ima psa, ki nekaj minut laja vsak večer. In rad bi izvedel, kdo je imel prav te dni v stanovanju delavce. Nisem si mislil, da tudi tu začnejo ropotati že pred osmo ...