Zvezdniki in ostali

Tudi prav, a v dvorani naj bi bili vsi enaki, za vse naj bi veljala enaka pravila. Pa ni čisto tako. Američani so zvezdniki, tako se obnašajo, tako jih tudi sprejemajo vsi ostali. Vsi se že kar nekako vnaprej postavij(m)o v podrejen položaj in pustij(m)o, da stvari tečejo, kot želijo oni. Trening dan pred tekmo s Slovenijo je bilo zanimivo opazovati.

V dvorano gremo lahko 15 minut pred njegovim koncem, pri Američanih pa smo bili v njej že slabo uro pred iztekom, le da tega takrat nismo vedeli. Na parketu je bilo toliko ljudi, kot bi trenirali dve ekipi, in ne le ena, samo vseh trenerjev je bilo vsaj toliko kot igralcev, da ne govorimo o vseh ostalih, ki spadajo med osebje reprezentance, saj veste, predstavnik za stike z mediji, njegov pomočnik, pomočnik pomočnika, številni fizioterapevti itd.

Čakajoč na izjave, smo lahko gledali trening igralcev pa tudi trenerjev, med katerimi so bili nekateri precej bolj zagreti od košarkarjev. Ko so vendarle nehali vaditi, smo želeli k igralcem, ki so že (zdolgočaseno) sedeli na stolih. Ne, ne, v mešano cono, nam je pokazal tiskovni predstavnik. Šli smo ter tam čakali vsaj novih 15 minut, da so se akterji končno pojavili. Z zvezdniško hojo, kakopak, so drug za drugim počasi kapljali in se ustavljali pred mikrofoni.

Nekateri so čisto prijazni, to je treba poudariti, drugi pa so pač zvezdniki. Čakali smo le še na trenerja Mika Krzyzewskega, da napove dvoboj s Slovenci. Počasi se je pomikal od kamere do kamere, ki imajo prednost pred nami, pišočimi novinarji, in ko je le prišel do nas, je le še pozdravil. "Oprostite, konec je, saj sem bil tu 45 minut," je dejal in odkorakal. "Česa ne poveš, Sherlock! Mi pa smo ravno prišli v dvorano!" smo si najbrž mislili vsi, ki smo ostali brez izjave. Tako je, če nisi zvezdnik, navadni plebejec se mora zadovoljiti s tistim, kar dobi.