Srbski nogomet: Rojstvo v tej temi umiranja

Članska katastrofa bi težko imela večje razsežnosti. Z eno samo točko po petih odigranih srečanjih je Srbija v breznu, kakršnega si ni predstavljala niti v najgrših nočnih morah in ki je še precej globlje od polomov v prejšnjih kvalifikacijah. Bila je prepričana, da gre lahko v potegovanju za nastop na Euru leta 2016 le navzgor, namesto tega pa je njena krivulja še vedno obrnjena proti peklu, ki slehernega nogometnega navdušenca navdaja z grozo.

Dvanajst portugalskih in deset danskih točk je tako neskončno oddaljenih, da je neposredna uvrstitev v Francijo izgubljena že na tej točki, praktično nedosegljive pa so celo dodatne kvalifikacije, v katere po novem sistemu vodi tretje mesto. Reprezentanca na tem položaju je osvojila sedem točk, odigrala je tekmo manj, da bi bila za Srbe stvar še hujša, pa gre za Albanijo.

Naj se razumemo, ne pride nam na misel, da bi podpihovali karkoli političnega ali celo sovražnega; v danih družbenih okoliščinah je pač tako, da je životarjenje na dnu lestvice za srbsko javnost še toliko bolj boleče v luči uspeha rivalske (če uporabimo zelo blago besedo) države.

Pod črto bi bil položaj resnično težko slabši, zato ni nič čudnega, da srbski nogometni krogi hlastajo za drugimi in drugačnimi dosežki svojih športnikov, četudi gre za predstavnike drugih panog. Zato ni nič čudnega, da za takimi uspehi hlasta celotna dežela in da je s takim ogorčenjem sprejela nedavni finalni poraz Novaka Đokovića na odprtem teniškem prvenstvu Francije.

Zelo zanimivo pa je, da so Srbi v temi umiranja njihovega nogometa, v kateri se postavljajo številna eksistencialna vprašanja, junake dobili v taistem športu. Junake, ki so narodu na obraz narisali vsaj določeno mero nasmeha in ki so hkrati postali tako luč, rojena v omenjeni temi, kot neskončno poudarjen zgled starejšim, zvezdniškim in očitno pretirano vase zagledanim kolegom iz članske izbrane vrste.

Čeprav lanski uspeh izbrane vrste do 19. leta na Uefinem evropskem prvenstvu nikakor ni ostal neopažen (celo daleč od tega, Srbija je ena tistih držav, ki znajo izpostaviti vsak dosežek na vsaki ravni), je letošnje odpravljanje taiste zasedbe, zapakirane v Fifin format reprezentance nogometašev do 20. leta, dvignilo le malo prahu. Stvari so šle tako daleč, da na letališče pred dolgim poletom na daljno Novo Zelandijo ni prišel niti en predstavnik srbske sedme sile in da so se nad tem pritoževali sami nogometaši, njihovi starši ter vodstvo reprezentance.

"Pospremili ste nas skrajno bedno in upam, da boste to kmalu obžalovali. Prisilili vas bomo v povsem drugačen sprejem," se je glasilo eno od sporočil na enem od družabnih omrežij in izkazalo se je za preroško. Danes zelo zgodaj vstajajo praktično celotni srbski nogometni krogi in spremljajo jutranje (po novozelandskem času seveda večerne) nastope ekipe, ki bi jo navdušena množica na beograjskem letališču pozdravila že v primeru, da bi domov pripotovala danes.

In jo bo še toliko večja ter še toliko bolj navdušena množica sprejela zaradi dejstva, da mlade fante v deželi kivijev čaka vsaj še en nastop. Seveda ne kakršenkoli. Jutri zjutraj po naši uri srbsko izbrano vrsto do 20. leta starosti čaka nič več in nič manj kot polfinale svetovnega prvenstva, kar je že samo po sebi velikanski uspeh.

Za nameček je treba vedeti, da je to tekmovanje zelo specifično in da so odmevni evropski dosežki na njem prej izjema kot pravilo. Ravno zaradi že omenjenih drugačnih sistemov Fife in Uefe, kar daje izrazito prednost južnoameriškim in afriškim reprezentancam, ki delujejo po sistemu mednarodne nogometne zveze.

In res, Srbija je v polfinalu edina predstavnica stare celine; pomerila se bo z Malijem, v drugem polfinalu pa se bosta še nekaj ur prej pomerila Brazilija in Senegal. Seveda si celotna Srbija želi, da bi šli mladeniči še korak, morda celo dva dlje. "Imeli smo Čilence, vi pa postanite Novozelandci," se glasi eden od pozivov, ki si po stari srbski navadi lasti velikanski uspeh mlade jugoslovanske izbrane vrste iz leta 1987, pod katerega so bili kajpak podpisani tudi nogometaši iz ostalih nekdanjih republik.

Srbija si kajpak želi naslova svetovnega prvaka, ki ga je Jugoslavija tedaj v Čilu osvojila, toda nikakor ne bo razočarana, če do njega ne bo prišla. Orliči, kot pravijo mladim nogometašem, so resnično junaki že zdaj, kot taki pa so postali dodatno orodje za vsesplošen posmeh orlom, kot pravijo članom. Do te mere, da mnogi pozivajo k zamenjavi oznak orli in orliči, v isti sapi pa (napol za šalo, napol zares) zahtevajo razpustitev današnje članske reprezentance in prekvalifikacijo mladih reprezentantov v članske.

"Naj na naslednji kvalifikacijski tekmi igrajo kar oni," je slišati z vseh koncev, na katerih prevladuje prepričanje, da sta starejše zvezdnike pokvarila denar in slava ter v Srbijo hodijo zgolj uživat tako v enem kot drugem. Hkrati pa je slišati tudi upanje, da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi mlademu valu talentov, ki za zdaj še po večini igrajo za domače klube.