Dilema Josip Iličić: Dober odličnjak in zadostni nezadostneži

Nato pa je pritisk angleške grožnje pred nedeljsko tekmo in še toliko bolj na njej najboljšega slovenskega nogometaša ponovno postavil tja, kjer je preživel ogromno večino svoje reprezentančne kariere in kjer ga še posebej rad drži aktualni selektor Srečko Katanec.

Na prepih postrani pogledov, kritik in negotovosti. Da, tam je vsekakor bil že v pričakovanju stožiškega obračuna leta, o čemer je dobro govoril še tako bežen ogled praktično kateregakoli od številnih treningov. Šef strokovnega štaba slovenske izbrane vrste je ves čas dajal zelo jasno vedeti, da nogometaš Fiorentine sicer drži v rokah mesto v začetni enajsterici, a da ga kljub izjemni formi in podobni odločenosti, s katerima je pripotoval iz Italije, drži na zelo tankih nitkah.

Kot nalašč je Katanec pod masko iskanja najboljših rešitev za obračun s favoriziranimi Angleži ves čas treningov preizkušal tudi različice s precej drugačno Iličićevo vlogo, s čimer se je svetlobna leta oddaljil od tega, da bi Jojota postavil v nedvoumen prvi plan. Torej tja, kjer si ta 27-letni nogometaš želi biti in kjer bi po mnogih ocenah – pozor, tudi po naši – moral biti.

Namesto v želenem in zasluženem prvem planu, v katerem bi glede na svojo osebnost zagotovo dal največ, se je že pred dnevi znašel na omenjenem prepihu, ki se je nato le še krepil. Po naših informacijah je šel ob zadnjih pripravah na tekmo selektor tako daleč, da je Josipovo članstvo v začetni enajsterici resno postavljal pod vprašaj, kot da bi igralca želel motivirati na tak način. Kot bi ga želel prestrašiti s konkurenco zacementiranega Andraža Kirma, nespornega Kevina Kampla in večno grozečega Valterja Birse, s katerim se je Iličić kot z neposrednim tekmecem znotraj iste ekipe prisiljen ukvarjati že od svojih reprezentančnih začetkov.

V takem duhu je nato Katanec svojega tehnično najboljšega igralca sicer poslal na zelenico od prve minute, a mu je podobno motivacijsko dal vedeti, da ima na voljo točno določeno število minut in da nato sledi menjava, ki jo je znal napovedati vsakdo.

ČE TO NI DOVOLJ ZA BREZPOGOJNOST
Verjetno na svetu obstajajo nogometaši, pri katerih taki motivacijski prijemi delujejo. Še več, zagotovo obstajajo. Toda prav tako zagotovo Iličić ni eden od njih oziroma predstavlja njihovo popolno nasprotje. Naj se razumemo, Josip je nespametno izgubil žogo, s katero se je začela akcija za angleško izenačenje na 1:1. Sicer se je do zadetka Jacka Wilshera zgodilo še marsikaj, toda nedvomno je šlo za hudo napako in vsekakor ni nič narobe, če Iličića označimo za glavnega krivca.

Toda v naših očeh je narobe, če vidimo le ta del enačbe. In je hudo narobe, če ob takem pogledu na dogodke zaploskamo Katancu, ki se je le nekaj minut pozneje kolerično odzval ob naslednji (neprimerno manjši) Iličićevi napaki ter bil videti, kot da je komaj dočakal želeno in v slačilnici nedvomno vnaprej napovedovano menjavo. Selektor si ne zasluži aplavza, zasluži si vse kaj drugega.

Niti v blodnjah ne moremo razumeti, od kod srd, zaradi katerega je z gestami na Iličića obešal že popoln razpad slovenske igre na začetku drugega polčasa, ob katerem je bil (vsaj en) angleški zadetek samoumeven. Še v večji meri kot v prvem polčasu je bil Jojo edini, ki je poskušal resno organizirati napadalne akcije in pri takem poskusu izhoda iz bunkerja se mu je primerila tista napaka za izničenje vodilnega slovenskega zadetka.

To je najmanj, kar je treba upoštevati kot olajševalno okoliščino na vnovičnem procesu proti 27-letniku, lahko pa se pogovarjamo tudi o dejstvu, da je s svojo napako pomagal izničiti zadetek, ki ga je v veliki meri sam tudi ustvaril. Z vsem spoštovanjem do izjemnega eksekutorja Milivoja Novakovića se je veteranski napadalec sam pred angleškim vratarjem znašel potem, ko ga je s fantastično podajo tja poslal prav Iličić.

"Slovenija je zadela iz ničesar," so tedaj v en glas trdili Angleži in imeli so tako prekleto prav. Zadela je iz ničesar in zadela je zato, ker si je njen igralec navdiha izmislil nekaj nadnaravnega, ko je bilo vse ostalo tako zelo naravno, tako zelo vsakdanje. Če to ni dovolj za popolno zaupnico in bodisi brezpogojnih 90 odigranih minuti bodisi pač bivanje na zelenici do trenutka, ko bi igralec sam ocenil, da ne zmore več … Tako kot, mimogrede, ocenijo najboljši igralci številnih klubov in reprezentanc, pri čemer je cela kopica mnogo bolj zahtevnih, bolj problematičnih, bolj svojeglavih in bolj posebnih.

ZANJ ZNAČILNO V ŠE VEČJI MERI
Če bi se hoteli stoodstotno postaviti v bran nogometašu, ki je s svojo kakovostjo (in za nameček aktualno formo) v slovenskih razmerah to, kar so v svetovnih razmerah tisti igralci, o katerih se največ govori in piše, bi šli še dlje. V tem primeru bi brez zadržkov zapisali, da je Iličić nekaj napak vključno s tisto največjo naredil zato, ker je s kotičkom očesa spremljal vse bolj nervoznega Katanca in ker je vedel, da se ne glede na dogajanje na igrišču in v resnično vsakem primeru bliža njegova zamenjava.

A tega ne bomo storili, naj ostane pri ugotovitvi, da je Jojo naredil napako povsem po lastni krivdi. Zato pa brez zadržkov trdimo, da ne bi smelo biti ne negotovosti na treningih, ne histerične a priori nervoze, ne vnaprej napovedane menjave. Skrajni čas je, da Josip dobi popolno zaupanje večjih razsežnosti in daljše obdobje brezpogojnega statusa prvega moža v polju. Da na splošno pride v položaj, v katerega bi ga morali postaviti že zdavnaj in za katerega se je (zmotno) zdelo, da ga je Katanec pripravljen postaviti po marčevski spravi.

Naj si bomo na jasnem, Iličić ima svoj del krivde, to je neizpodbitno dejstvo in tega se zavedamo vsi vključno z njim. Toda hkrati gre za igralca, ki bi moral že na samem začetku v reprezentanco vstopiti skozi velika vrata, a mu je to preprečil neki čuden pakt med Matjažem Kekom ter nekaterimi tedaj zelo močnimi varovanci. Od tedaj je priložnosti dobil le nekaj, pa še te so prišle bodisi v slogu "No, naj ga vidimo zdaj," bodisi v razsulu tiste jeseni Slaviše Stojanovića, ko je imel za nameček fizične težave, bodisi z edinstvenim bremenom nerazumljive Katančeve filozofije.

Za aktualnega selektorja je v še večji meri značilno nekaj, kar je značilno za velik del naše države: zadostne nezadostneže ceni bolj kot dobre odličnjake. Navdušujejo ga igralci, ki uspejo preseči svoj absurdno nizek potencial, in ga frustrirajo taki, ki svojega neprimerno višjega iz takega ali drugačnega razloga ne dosežejo povsem. Pri čemer ga ti razlogi pogosto sploh ne zanimajo, zaradi česar zadeva postane še toliko bolj absurdna.

In nato zadostne z nezadostnim potencialom povzdiguje v nebo, jih brani na vse pretege in jih tako motivira na način, ki ga sploh ne potrebujejo. Ne zaveda se, da bi take ljudi precej bolj motiviralo držanje v negotovosti, ki so ga vajeni vso kariero in ki v njih vzbuja močan nagon preživetja.

Hkrati pa ob vsaki priložnosti potlači igralca, ki ga postavljanje na rob obstoja poriva čez taisti rob, medtem ko bi ga povzdigovanje in branjenje motiviralo bolj kot karkoli drugega. Navsezadnje to med vrsticami večkrat poudari tudi sam, nazadnje je poudaril v intervjuju na začetku tokratnih priprav, toda tudi v tem pogledu gre za kričanje vpijočega v puščavi, ki v edinstveni glavi karakterno edinstvenega selektorja verjetno celo sproža nasprotni učinek.