Prevladala je kakovost gostov. Oba strela, ki ju je z roba kazenskega prostora proti vratom Samirja Handanovića sprožil Jack Wilshere, sta bila vrhunska. Po dveh zapravljenih priložnostih se v tretje ni pustil zmesti niti Wayne Rooney. Angleži so prvič po 24 letih sezonski reprezentančni cikel končali brez poraza: prišli, videli, zmagali. Vse zapisano ali sporočeno v drobnem tisku pa tako ali tako niti ni pomembno.
Najbrž ga ni športnega navdušenca, ki se kot kratkohlačnik ni mogel načuditi napisu, ki je sijal, stekel ali pa utripal pod televizijsko sliko, na kateri so osvojitev prvenstva v ligi NBA proslavljali bodisi Lakersi, Bullsi, Pistonsi, Rocketsi, Spursi, Heatovci ali pač drugi. "Kako se ti smejo razglašati za svetovne prvake, pa saj so zmagali le na zadnji finalni tekmi ameriške košarkarske lige?"
Podoben občutek prevzema bralca in poslušalca/gledalca, ko išče tistih nekaj plahih omemb Slovenije, slovenske reprezentance, Ljubljane ali česarkoli sorodnega z nedeljskim kvalifikacijskim gostovanjem angleške izbrane vrste in več kot 2000 angleških navijačev v Sloveniji.
Angleške nogometne sezone je tako naposled konec. Ali je angleška reprezentanca res tako močna, kot je nemška ali španska? Najbrž ni, pa čeprav sta obe evropski velesili v zadnjih mesecih izgubili tudi na uradnih tekmah.
Vedno je tako in vedno bo ostalo tako. Veliki narodi si z malimi ne povzročajo preveč dela. O tem, kdo je v središču (sveta), se ne razpravlja. Za kaj takega ni pravega razloga. Če bi v nedeljo zmagala Slovenija, bi bili časopisni stolpci ter televizijski in radijski komentarji usmerjeni v poraženca in njihovega vodjo ali kapetana ali koga drugega, ki bi bil prepoznan kot dežurni krivec. Ker pa so zmago odnesli Angleži, se (jim) zdi, da je zmagal tisti, ki bi moral zmagati.
Televizijski komentar na ITV, ki je najbolj znana komercialna televizijska britanska postaja, je uvodoma vključeval dva podatka, ki naj bi gledalcem pojasnila, kam so morali odpotovati njihovi najboljši nogometaši. Slovenija je tista nekdanja jugoslovanska republika, ki se je osamosvojila najhitreje, in Ljubljana je od Benetk oddaljena le 200 milj. V nadaljevanju komentiranega prenosa so angleški gledalci izvedeli le še, da je Samir Handanović že nekaj sezon vratar milanskega Interja in da je Kevin Kampl vzhajajoča zvezda nemške bundeslige. Slednje je prišlo na vrsto šele ob počasnem posnetku akcije, ki je sledila Pečnikovemu zadetku za izenačenje na 2:2.
Tedaj je Clive Tyldesley, dolgoletni ITV-jev komentator reprezentančnih tekem in tekem lige prvakov, na plan potegnil tudi podatek, da je Nejc Pečnik eno sezono nastopal za Sheffield Wednesday. Vmes smo izvedeli tudi, da je stožiški stadion največji v državi in da je prestolnica nogometa Maribor. In to je bilo o gostiteljih tudi vse.
S časopisno (ne)ljubeznijo do simpatične Slovenije je po tekmi zelo podobno. Angleže prav briga.
Arsenalov vezist Jack Wilshere je bil najboljši posameznik v angleškem moštvu že prejšnjo nedeljo na prijateljskem obračunu v Dublinu proti Ircem. Tokrat se ni izkazal le z dobro igro, pač pa tudi dvema izjemno lepima zadetkoma. To sta bila tudi njegova prva v majici s trilevjim grbom. Wilshere je v vsej pretekli sezoni v premier ligi tudi dosegel dva. Prvega že lani septembra proti Manchester Cityju in ob Arsenalovi domači zmagi na zadnji prvenstveni dan.
Dobra forma nogometaša, ki je od začetka decembra do konca marca zaradi poškodbe počival, je za Angleže kot nogometne strokovnjake še kako razveseljujoča in spodbudna, kako naj tudi ne bi bila. Za Angleže kot neumorne zafrkante pa sploh. Wilshere je bil prav prejšnji teden spoznan za krivega nespodobnega vedenja, saj je med parado po ulicah londonskega kvarta Islington, med katero so arsenalovci proslavljali osvojitev angleškega pokala, z mikrofonom v desnici zbrane okrog avtobusa, ki je na strehi prevažal zmagovalce, napeljal na vzklike, da je Tottenham sran... in k prepevanju drugih antispurs verzov.
V navijaški folklori navijačev Arsenala ima klub iz soseščine tradicionalno vlogo največjih pokvek in tekmovalnih sirot. Pa saj je res tudi obratno. Sosedje se vzajemno ne prenašajo dobro. Nič novega, pravzaprav.
A v Wilsherovem primeru je novost ta, da se mu pred posebno disciplinsko komisijo angleške nogometne zveze, torej prav organizacije, za katero nastopa na najvišji, to je reprezentančni ravni, ta teden ne bo treba zagovarjati osebno. Po običajni proceduri bo zato smel komisiji posredovati le svojo pisno izjavo o tem, "da mu je res žal" in podobno. Nato mu bo zveza naložila denarno kazen, ki bi bila lahko v primeru hujšega prekrška tudi kratkotrajnejša prepoved nastopanja.
Nogometna Anglija se je že takoj po tekmi v Ljubljani začela norčevati iz skrbnikov za domačo nogometno disciplino, češ da naj ti Jacka Wilshera na zagovor raje povabijo zaradi lepega vedenja na igrišču in dveh čudovitih golov! Ob tem, da je Wilshere prav v pretekli sezoni dvakrat kršil tudi klubski kodeks primernega obnašanja. Obakrat je šlo za časnikarsko objavo fotografij, na katerih dvakratni strelec iz Stožic kadi. Nazadnje se je to zgodilo letos februarja. Tedaj je nastala rahla, a vseeno sladka zmešnjava mnenj o tem, kako je to lahko nevarno za nadaljevanje igralčeve športne poti.
Pred nehvaležno nalogo je bil tudi Arsenalov trener Arsene Wenger, ki je svojega zvezdnika načelno okaral oziroma obljubljal, da se bo z njim o tej težavi pogovoril še posebej resno. Wilshere je mali zlikavski heroj pri angleških navijačih (razen pri tottenhamovcih, se ve) tudi zato, ker je znan po tem, da ga v prostem času ni težko ujeti s stekleničko piva v roki. Ne nazadnje je tudi na parado na zadnji majski dan edini od soigralcev prispel z eno že odprto v dlani.
Slab zgled, ki ga je mlajšim ponujal Wilshere, pogojno ali še posebej zdaj pred počitnicami, kot da ni relevanten. Najbrž pa bi bile precej bolj kot ta odločilne (upajmo vsaj) tvitovske objave angleških poročevalcev iz Ljubljane o tem, kako prijetno je posedanje v središču mesta. Lepotam slovenske prestolnice se – po sporočilih in njim pritaknjenih fotografijah – nista mogla upreti niti dopisnik dnevnika Telegraph Henry Winter niti nogometni urednik tabloida Mirror John Cross.
Pa čeprav je angleškim navijačem največ obnogometno-turističnega veselja priskrbela sobotna Parada ponosa, ki so jo srečali (ali pa je ta njih) na Tromostovju. Tviteraš z vzdevkom Carl_Babs je pripomnil: "Župan Ljubljane je nazdravil z nami. Zaželel nam je, naj uživamo v nogometu. Mi pa smo mu odgovorili, da smo tu zaradi parade. Potem nas je poljubil!"
Angleške nogometne sezone je tako naposled konec. Ali je angleška reprezentanca res tako močna, kot je nemška ali španska? Najbrž ni, pa čeprav sta obe evropski velesili v zadnjih mesecih izgubili tudi na uradnih tekmah. Angleži pač niso. Kaj je bilo tega treba, da je Jordan Henderson v zaključku tekme v Ljubljani pristal v obrambni vrsti, še zdaj ni povsem jasno. Ali bi se Adam Lallana lahko zabaval s piruetami in podajami s peto tudi v primerih, da bi ob njem stal vrhunski branilec? Zakaj je Gary Cahill Milivoja Novakovića pred njegovim zadetkom želel ujeti v nedovoljen položaj, ko pa bi ga lahko dohitel? Aktualnih vprašanj o taktiki in naboru angleške nogometne vrste je še veliko.
A naj za zdaj na površju ostane le tisto najbolj slastno – ali bo Wayne Rooney prvi konec tedna v septembru, ko Anglija gostuje v San Marinu in nato gosti Švico, že dosegel in presegel rekord v številu zadetkov za nacionalno selekcijo? Od nedelje za 49 Bobbyja Charltona zaostaja le še za enega.
