V karieri Kobea Bryanta velikih tekem in velikih večerov ni manjkalo. Navsezadnje je govora o košarkarju, ki je nekega večera štel do 81, na zadnji tekmi v karieri pa do 60. In ki je seveda osvojil pet šampionskih prstanov. Toda morda je bila prav to njegova najsijajnejša ura. Večer, ko je s strgano ahilovo tetivo zadel dva ključna prosta meta. In ki je, kot se je izkazalo, pomenila začetek konca neke velike kariere.
- Huda poškodba Irvinga, ki pa ni želel zapustiti parketa
- Po Irvingovi poškodbi se je oglasil tudi Dončić
April 2013
Sredi aprila 2013 Lakersi mrzlično lovijo zadnji vlak za končnico, prvi mož ekipe Kobe Bryant pa ima zato precej naporne delavnike. Na parketu prebije tudi po 40 minut in več na tekmo. Dva dni pred tem v Portlandu denimo vseh 48 minut.
Tudi tistega večera, ko so bili na drugi strani vzpenjajoči se Bojevniki iz Oaklanda, ni bilo nič drugače. Ni se šparal in niso ga šparali. Brez predaha. Tudi tedaj je bil on tisti, ki je zaradi poškodb načeto škrlatno-zlato druščino držal v igri.
Bolel ga je gleženj, oglašalo se je koleno, toda pri zaostanku 101:107 sredi zadnje četrtine jih je prav on z dvema zaporednima trojkama vrnil v življenje, da bi dobre tri minute pred koncem pri rezultatu 107:109 krenil v še eno akcijo ena na ena proti novincu Harrisonu Barnesu. A vse ima svoje meje in izmučeno telo je reklo: dovolj je. Končno je izstavilo račun. »Napravil sem gib, ki sem ga pred tem milijonkrat, a tokrat je nekaj počilo,« je razlagal po tekmi, oprt bergle.
Obsedel je na tleh in se prijel za tetivo. Bržkone mu je bilo nemudoma jasno, da si je strgal ahilovo tetivo, kar je za košarkarja ena najtežjih poškodb. »Poskušal sem otipati, ali je tetiva še tam; ni je bilo več. Poskušal sem jo povleči navzgor v upanju, da bi lahko hodil ter se nekako 'prešvercal' skozi zadnje tri minute.«
Mnogi med nami/vami se ne bi mogli niti postaviti nazaj na noge. On ni le vstal, ampak se je počasi odpravil proti klopi in malce kasneje z otroškimi koraki na začudenje vseh nazaj proti črti prostih metov. Morda celo odločilnih prostih metov pač ni želel prepustiti nikomur drugemu, sebi je vedno najbolj zaupal. Moč volje, mentaliteta mambe – imenujte, kakor hočete. Zadel je oba. Na »ck«. Brez kosti. S strgano ahilovo tetivo in solzami v očeh. Nekoč so bili bojevniki …
Jack Nicholson in stoječe ovacije
Med prvimi, ki so vstali in mu zaploskali, ko se je počasi odpravil proti slačilnicam, je bil Jack Nicholson. Legendarnemu filmskemu igralcu, ki ima že vrsto let sedež tik ob parketu, se je pri stoječih ovacijah kmalu pridružil celoten Staples Center. Ploskali so mu tudi ali predvsem v zahvalo. Dal jim je vse, kar je imel. Vse in še več. Več niso mogli zahtevati.
Morda se je prav v teh dveh prostih metih najlepše odrazilo bistvo lika in dela Kobeja Bryanta. Krvavel je škrlatno-zlato, in dokler je dihal, je prihajal nadte. V njegovem besednjaku ni bilo besede predaja. »Mislim, da je bil to njegov najbolj pogumen trenutek v karieri,« je dejal šef klubske zdravstvene službe Gary Vitti, ki mu je moral kasneje v drobovju dvorane potrpežljivo razlagati, da je zanj tekme in sezone konec. »Želel sem pridobiti nekaj časa. Poskušal sem se nekako vrniti. Če bi lahko hodil po peti in mi ne bi bilo treba stopiti na prste, potem morda ... Tako trdo sem garal, da smo prišli do sem. Naj bom preklet, če izgubimo to je*eno tekmo in bo šlo vse to trdo delo v nič. Želel sem si dokončati delo.«
Poskušal je pridobiti nekaj časa in ubežati realnosti. Ni se mu bilo namreč lahko sprijazniti; globoko v sebi se je Bryant zagotovo zavedal, da to pomeni začetek konca. Da se pri 34 letih in po tovrstni poškodbi nikoli več ne bo vrnil na najvišjo raven. Njegovo raven. In da bo šlo od tod le še navzdol, tisti šesti prstan, s katerim bi se izenačil z vzornikom Michaelom Jordanom, pa je začel izginjati nekje za obzorjem. »Stoično je odkorakal s parketa, a v slačilnici so ga nato izdala čustva, saj je spoznal, kaj se mu je zgodilo. Ko pa so vstopili njegova žena Vanessa in deklice, se je nemudoma znova zbral in si nadel pokeraški izraz, ker ni hotel, da bi ga hčerke videle obupanega ali objokanega. To je bil Kobe človek,« je dodal Vitti. »Bil sem izmučen. Izmučen, razburjen, potrt. Razmišljal sem o gori, ki je pred mano in ki jo bo treba preplezati. To je dolg proces in nisem bil prepričan, da mi bo uspelo. Potem so vstopili moji otroci in sam pri sebi sem si rekel, da jim moram biti zgled. 'Očka bo v redu. Vrnil se bo.' Trdo bom garal in startal od tu.«
Če me vidite, da se ruvam z medvedom, molite za medveda
Nekaj ur kasneje, natanko bo 3:36 zjutraj, je na družbenem omrežju objavil zapis, ki je nemudoma postal del legende o enem najboljših košarkarjev 21. stoletja. »To je totalno s*anje! Ves trening, vse žrtvovanje je zletelo skozi okno z enim samim korakom, ki sem ga pred tem napravil že milijonkrat! Frustracija je nevzdržna, jeza prehaja v bes. Zakaj, za vraga, se je to zgodilo?! Nima nobenega smisla. In zdaj naj se vrnem ter pri 35 letih ostanem isti ali postanem še celo boljši igralec?! Kako, za vraga, naj bi to storil? Nimam pojma. Ali imam voljo, da to premagam? Mogoče bi moral na plano privleči gugalnik ter v njem obujati spomine na kariero, ki je minila. Mogoče se moja knjiga konča v tem slogu. Mogoče me je oče čas premagal. Morda pa tudi ne! Ura je pol štirih zjutraj, noga mi binglja v prazno, v glavi se mi vrti od vseh protibolečinskih tablet in ne morem zatisniti očesa. Oprostite mojemu tarnanju, toda kaj je namen družbenih omrežij, če ne to, da vam podam resnično sliko? Res je dobro vse skupaj dati iz sebe. Počutiš se, kot da je to najhujše, ki se ti lahko zgodi, a po vsem pritoževanju pride na vrsto streznitev in pogled s širšega zornega kota. Na svetu so precej večje težave in izzivi, kot je strgana tetiva. Nehaj se smiliti sam sebi, najdi pozitiven vidik in se vrzi na delo z enako vero, enakim zanosom in enakim prepričanjem kot vedno. Prišel bo dan, ko bom začel neko novo popotovanje. A danes ni ta dan! Če me vidite, da se ruvam z medvedom, molite za medveda. Ta citat mi je bil vedno všeč. To je 'mentaliteta mambe'. Ne odnehamo, se ne skrivamo in ne bežimo. Vztrajamo in osvajamo. Morda bom zdaj, ko sem dal to iz sebe, lažje zaspal in se pripravil na jutrišnjo operacijo, ki bo prvi korak pri tem novem izzivu.«
Besede, ki danes zvenijo preroško; predvsem seveda tisti del, da strgana ahilova tetiva ni nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi.
Bryant je v naslednjih mesecih preplezal goro, a nikoli več ni bilo tako kot prej. Oziroma ni bil tak kot prej. Soigralci so medtem sicer nekako dokončali delo proti Warriorsom, brez njega pa potem dobili tudi zadnji dve tekmi rednega dela ter ujeli vlak za končnico. A brez Mambe (in prav tako poškodovanega Steva Nasha) so bili v »playoffu« obsojeni na zgodnji izpad. In res, že v prvem krogu so s Paulom Gasolom, Dwightom Howardom in drugimi Jezerniki pometli Spursi.
Bryant se je na igrišča vrnil dobrega pol leta kasneje, da bi se kmalu znova poškodoval – tokrat ga je na cedilu pustilo koleno. V končnici ni nikoli več zaigral, natanko tri leta po večeru, ko si je strgal ahilovo tetivo, pa je odigral zadnjo tekmo v NBA. Utah Jazzu je nasul 60 točk. Mamba out.
