Lahko po dveh mesecih v Ludwigsburgu rečete, da je bil odhod tja dobra odločitev?
To res lahko potrdim. Nove soigralke so zelo prijazne in so me lepo sprejele. Malce se moram še prilagoditi na igro ekipe, ki je zelo drugačna, kot je bila pri Krimu. Imamo skandinavskega trenerja (Danec Jakob Vestergaard, op. p.), tukajšnji balkanski rokomet pa seveda ni isti kot skandinavski. Povsem drugačna je predvsem igra v obrambi, kjer še vedno igram v centralnem bloku. Zame je torej malce težje, a bo počasi gotovo vse šlo navzgor.
Ste odločitev, da zamenjate klub, sprejeli že v lanski sezoni, ali je to prišlo bolj spontano, ko ste izvedeli, da se bo Krim okrepil s še eno krožno napadalko, Nigerijko Hawo N'Diaye?
Ne, to ni bil razlog za to odločitev. O menjavi kluba sem razmišljala že prej, saj sem hotela izkusiti še nekaj novega. Res sem vesela, da sem dobila klub, ki igra v ligi prvakinj. Takega kluba ni bilo lahko najti, saj je bilo nekaj težav s prestopi in denarji.
Doslej se je klub imenoval Bietigheim. Je šlo za izgubo kakšnega sponzorja?
Ne. Do preimenovanja je prišlo le zaradi selitve v drugo mesto. Tu so pogoji boljši kot prej, bližje je tudi dvorana.
V minuli sezoni je vaš novi klub igral celo v finalu lige prvakinj, kar je bilo kar presenečenje. Ima klub ambicije, da ponovi to sezono?
Cilj je, da naj bi bili v dveh letih spet v finalu. Zdaj je pomembno, da v skupini končamo čim višje, zelo pomembna pa sta tudi nemška liga in nemški pokal. Prav v sredo nas čaka derbi z Borussio v Dortmundu. Liga je precej močnejša od slovenske. Tri ali štiri ekipe odstopajo, a tudi tiste iz spodnjega dela lestvice te lahko presenetijo.
Vam ustreza, da imate močnejše tekme tudi v domači ligi ali vam je bilo ljubše prej, ko so bile takšne samo tiste v Evropi?
To mi res bolj ustreza. V ligi prvakinj igram nekoliko manj in potem lahko napredujem skozi nemško ligo.
Na zadnjih dveh tekmah lige prvakinj vas ni bilo v postavi Ludwigsburga. Kakšne težave ali zgolj taktična odločitev trenerja?
Bila sem bolna in 14 dni nisem trenirala. Šlo je za neko virusno obolenje, s katerim na srečo nimam več težav.
Kako ste se znašli v Ludwigsburgu?
Pri klubu so mi našli stanovanje, kjer živim sama. Mesto je manjše od Ljubljane, a blizu Stuttgarta, tako da je vse na dosegu roke. V prostem času grem tako kdaj tudi po nakupih v Stuttgart.
V tem tednu ste doma na pripravah reprezentance. Vas je presenetilo, da se je toliko starejših soigralk naenkrat odločilo za konec reprezentančne poti?
Ne, ni me presenetilo. To ni bila nobena skrivnost, saj so nam o tem že povedale in smo bili na to pripravljeni.
Koliko menite, da bo reprezentanca v novi sestavi še lahko enakovredna najboljšim?
Z novimi puncami lahko prikažemo tudi drugačno igro in presenetimo marsikaterega nasprotnika, sploh tiste, ki bodo pred tekmo prepričani, da nas bodo premagali. Mislim, da nam bo kar šlo.
Na bližnjem EP bo prvi cilj drugi krog, kar pomeni, da boste morale premagati Avstrijo in Slovaško. Se vam to zdi realno uresničljiv cilj?
Če bomo odigrale, kot znamo, bi nam to moralo uspeti brez kakšnih večjih pomislekov.
Je vzdušje v ekipi s polovico novih obrazov zdaj kaj drugačno?
Niti ne. Med sabo se še vedno zelo dobro razumemo. Manjka nam le glasba, za kar moramo angažirati vodjo reprezentance Anjo Frešer.
Dolgo ste bili v reprezentanci najmlajši, zdaj ste po letih že blizu sredine...
Drži. No, tako stara vendarle še nisem (smeh).