Kakšne so možnosti, da bi se seznam za SP na Hrvaškem bistveno razlikoval od seznama za to akcijo?
Malo se še pogovarjamo, dajemo skupaj glave, kako naprej. Logika pravi, da je najboljši čas za menjavo generacije zdaj, saj je pred nami novi štiriletni ciklus. Olimpijske igre so nam po eni strani dale nekaj pomislekov, po drugi zagon. Kar smo bili malo prej dogovorjeni, je malo padlo v vodo. Neke želje so, kaj je realno, bomo pa videli.
Ko potekajo pogovori – so bolj neodločeni igralci, ali bi še nadaljevali, ali vi, če bi jih še klicali?
Jaz bom rekel, dajmo času čas. Do svetovnega prvenstva sta še dva meseca. Olimpijske igre so terjale svoj davek, igralci so načeti, potrebujejo čas, sploh starejši igralci. Zato jih za ta teden nisem klical. In še nekaj povem: če bi igralce, o katerih se pogovarjamo, dal na seznam, bi prišli. Mogoče je dvomljiv edino Gaber, neke težave ima Mačkovšek … Ampak če bi kogarkoli nujno rabil, bi prišel na pomoč.
Rok Ovniček in Stefan Žabić sta se vrnila po dolgotrajni rehabilitacij. Za reprezentanco še nista pripravljena oziroma na dovolj visokem nivoju?
Z Ovco sva se pogovarjala, počasi se vrača. Ampak logično, dal mu bom prost teden, da ga izkoristi sebi v prid, ne bi mu koristilo, da pride igrati za reprezentanco. Žabić pa še ni pravi Žabić, tudi njemu bo teh sedem do deset dni bolj prišlo prav zunaj reprezentance.
Obstaja kak igralec, ki bi vam to jesen dal za misliti, vas skoraj prepričal, pa ga na koncu vseeno niste izbrali?
Zagotovo obstaja krog igralcev, ki bi si zaslužili, ampak gremo po vrstnem redu. In to je to. Ali pa bi morali spet vzpostaviti B-ekipo. Ni pa naša reprezentanca zaprtega tipa. Marsikdo kaže dobre predstave, bomo videli, kako bo v prihodnosti.
Gregor Ocvirk denimo na Madžarskem daje po več kot deset zadetkov na tekmo, igra levega zunanjega igralca ...
Zagotovo je nekje na radarju. Ampak dejstvo je – pa nočem, da izpade grobo –, da je eno igrati v resnem klubu, nekaj drugega pa biti odličen igralec, individualist v klubu, ki se bori za obstanek v ligi. Ampak ja, mogoče bi mu veljalo kdaj dati priložnost, da ga malo bolje vidimo od blizu, v resnem sistemu. Bomo videli, kaj bo v prihodnosti.
Litva in Estonija? Dva lažja treninga?
Na papirju je videti eksotika, ampak se zavedamo, da vsak igra rokomet. Če tekem ne bomo vzeli maksimalno resno, imamo lahko težave. Sploh po olimpijskih igrah, kjer smo spet naredili korak naprej, moramo vztrajati v tem ritmu. Borba, želja, ekipni duh, k temu bomo težili naprej. Zdaj ko smo znižali EMŠO, bomo še malo hitrejši.
Za ekipo, ki je na OI osvojila četrto mesto, vemo, da se gre v Zagreb lahko boriti za kolajne. Bi se (lahko) šla tudi ekipa brez naštetih veteranov?
Zagotovo, definitivno. Mogoče smo prelomili, se vrnili k tistemu, v kar smo nekoč že verjeli, pa vmes mogoče izgubili to nit. Zdaj spet verjamemo, tudi dokazali smo, da se lahko borimo z vsemi na svetu. Verjamem, da je to tudi okno mladim, da se marsikaj da, četudi smo majhni in nimamo petih, šestih dvometrašev.
S Slovanom se borite za prevlado v državi. Pred sezono ste izstrelili kot iz topa, da je Gorenje prvi favorit za naslov državnih prvakov. Še vedno mislite tako?