Dnevnik iz Dohe: Svet smo ljudje

Sam sicer prihajam iz krajev, kjer barvitih karakterjev nikakor ne manjka, tudi moj sopotnik na letu z Dunaja do Dohe bi se čudovito vklopil oziroma dodal nov kamenček v ta širok, predvsem pa barvit mozaik osebnosti. Imena ne vem, niti ni pomembno, a šlo je za Indijca srednjih let, ki je bil namenjen v Kalkuto. Človek, ki ima, kot vse kaže, nadvse rad film Sam doma, še raje pa viski.

V tistih šestih urah je namreč pogledal vse filme o Kevinu, ki ga za božič družina pozabi doma, ob tem pa je enega za drugim po grlu spuščal viskije. Sedel je na sredini, tako da je lahko mahal tako stevardesi na levi kot tisti na desni. Mahal pa je ... Ali mu je sedež pripadel naključno ali pa je bil del skrbno načrtovane strategije, ne vem, je pa nedvomno delovalo. Eden za drugim so padali Jameson, Jack Daniels in Johnny Walker, ne nujno v tem vrstnem redu, sem in tja je kakšnega tudi izpustil. Pravzaprav znamka niti ni bila pomembna, samo da je.

Nisem štel, se ne spodobi, a ko so se kolesa Airbusa dotaknila tal v Dohi, je imel v sebi približno poldrugi liter viskija. In ko sem se, tik preden sem zapustil letalo, še enkrat ozrl nazaj, je še vedno nepremično sedel na sedežu. Morda je ves tisti viski terjal svoj davek, morda je zbiral moči za prvi korak, a bolj se mi zdi, da je bil žalosten, ker je bilo poleta dejansko konec. Nič več viskija in nič več Macaulayja Culkina.

Novinarski kolega, ki se je v puščavo podal po drugi poti, je bil vsaj s profesionalnega vidika srečnejše roke. Usoda oziroma gospodična na "šalterju" mu je namreč za sopotnika na sosednjem sedežu namenila kar slovitega, a nadvse preprostega, lahko bi rekli ljudskega Ljuba Vranješa. Šest ur z Ljubom, sanje vsakega rokometnega navdušenca.

Precej manj barvito je prebivalstvo v Katarju. Avtohtonih Katarcev čez dan na ulici ne boste uzrli, zato pa je mogoče videti toliko več od sonca ožganih in zgaranih obrazov Pakistancev, Indijcev, Irancev ... Ljudi s tistega drugega konca razredne kaste. Delovna sila, ki povsem brezvoljno, brezciljno poseda v senci in bržkone čaka na nov ukaz svojih gospodarjev. Dežela zombijev.

PS: Da tale zapis vseeno končam bolj pozitivno. Videl sem žirafo. Kot oaza sredi puščave, krasna je bila, pokončna se je bohotila na mizi, v njej pa poltretji liter piva. Takšne imam najraje. Imela pa je tudi eno pomanjkljivost, ta žirafa … Cenili so jo na kar štirideset evrov. Dolga dva tedna bosta to.