Slednja na kolajno seveda še čaka, vseeno pa se je na rokometni Mount Everest že povzpel tudi slovenskega naroda sin. Bilo je leta 1986, ko je bil Rolando Pušnik del nepozabne jugoslovanske generacije, ki je po dveh bronastih in eni srebrni kolajni v Švici šla povsem do konca.
Vse se je sicer začelo leta 1938, v tretjem rajhu, na predvečer druge svetovne vojne. Takrat se je dvoranski rokomet šele dobro uveljavljal ob predhodniku oziroma velikem bratu, rokometu na nogometnem igrišču, hazeni.
Le dva dneva, le štiri moštva, mini liga, prvo zlato kolajno pa so osvojili domačini Nemci. Začetki so bili torej skromni, z današnje perspektive bi rekli tudi nenavadni, od takrat pa sta rokomet in z njim svetovno prvenstvo prehodila dolgo pot, prav prihajajoče prvenstvo v Katarju pa naj bi v organizacijskem smislu letvico dvignilo tja, kjer še nikoli ni bila.
Kratek prelet zgodovine razkriva, da prvenstva šele petič ne bo gostila stara celina, da so kolajne do danes osvajale le evropske države, da so najuspešnejše Romunija, Francija in Švedska s po štirimi naslovi in da je prav Švedska tudi tista, ki se lahko pohvali z največ nastopi (22.).
Za golimi številkami pa se seveda skriva še marsikaj. Vsako obdobje je imelo svoje velikane, junake, prihajale in odhajale so generacije, o katerih se še danes govori s spoštovanjem in ki so bile vsaka v svojem času razred zase oziroma vsaj korak pred drugimi, zaradi česar se jih je vse bolj in bolj lepila oznaka, da so neponovljive.
Romuni, ki danes tavajo nekje v evropski kleti, se tako z nostalgijo spominjajo generacij iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, rokometašev, kot je bil denimo Gheorghe Gruia. Njegova levica je bila strah in trepet za vratarje, v navezi z Gatujem, Birtalanom in Oteleom je bil osrčje romunske izbrane vrste, ki je šla med letoma 1961 in 1974 kar štirikrat povsem do konca.
Nemci se po drugi strani še danes radi spominjajo leta 1978, ko je golobrada zahodnonemška mladež pod vodstvom Vlada Stenzla presenetila vse, bržčas še samo sebe. Stenzel na klopi, na igrišču pa Heiner Brandt, Horst Spengler in vzhajajoča zvezda Joachim Deckarm.
V finalu je David premagal Goljata, Sovjetsko zvezo, za katero so igrali Gagin, Ševcov, Anipologin ... Tudi s pomočjo pravil, Nemci so namreč ob tesnem vodstvu v napadu žogo držali tudi po tri minute in več, takrat pasivna igra ni bila kaznovana, junak finala pa je bil Deckarm, čigar kariera se je dobro leto pozneje tako tragično in nenadno končala.
Jugoslavija je bila dolgo zraven, dolgo je čakala na svojih pet minut in leta 1986 jih je le dočakala. Mnogi pravijo, da je bila to najboljša reprezentanca vseh časov, tista, ki je druge učila igrati rokomet. Okostje ekipe so tvorili "šabački vanzemaljci" (šabski vesoljci), rokometaši Metaloplastike, ki je takrat vladala Evropi.
Zlati na OI v Los Angelesu, zlati dve leti pozneje v Švici. Mojster pri mojstru, nad vsemi pa Veselin Vujović. Karizma na dveh nogah, sijajna tehnika, top v desnici. Eden najpopolnejših igralcev v zgodovini rokometne igre, kot trener je zakuhal številne incidente, na igrišču pa je bil kot Barišnikov na odru.
Eleganten, pozitivno predrzen, morda celo nesramen. Poseben, tako kot vsi geniji, k zlatu pa je svoj delež prispeval tudi Slovenec Rolando Pušnik.
Štiri leta pozneje je na Češkoslovaškem na veliko sceno zakorakala švedska generacija, ki je nato trajala kar dvanajst let, vmes pa je v vitrine pospravila šest zlatih, pet srebrnih in dve bronasti kolajni z velikih tekmovanj.
Generacija, ki se je je oprijelo ime Benga Boys, po trenerju Bengtu Johanssonu, in čeprav je olimpijsko zlato ostalo nedosegljivo, je bila to še ena tistih generacij, ki kandidira za največjo vseh časov. To je bila vladavina Matsa Olssona, Svenssona, Wislanderja, Lövgrena, Lindgrena, Staffana Olssona, ki je bila prekinjena le sem in tja, največkrat zaradi Rusije.
Leta 1993 je zavel nov veter. Vihar, politične spremembe na začetku devetdesetih so dodobra spremenile rokometni zemljevid. Jugoslavije in Sovjetske zveze ni bilo več. Štafeto je iz rok slednje prevzela Rusija, na Švedskem leta 1993 pa je bilo vse pripravljeno na slavje domačih Benga Boysov.
A to je bil račun brez krčmarja oziroma čete Vladimirja Maksimova, ki je bila takrat razred zase. Nepremagljiva. Domačini so zamrznili na minus deset, Francozi v finalu na minus devet. Ruski marš, ki ga nič ni ustavilo.
Svetovna smetana se je zdaj zbirala na vsaki dve leti. Štirinajsto prvenstvo leta 1995, ki ga je gostila Islandija, je bilo zgodovinsko tudi za rokomet na sončni strani Alp. V deželi gejzirjev se je namreč svetovni javnosti prvič predstavila tudi Slovenija.
Šerbec, Pungartnik, Pušnik, Banfro, Tomšič in ostala druščina so na lastni koži izkusili, da je vsak začetek res težak. Štirje porazi, še posebej boleč je bil tisti s Kubo, in zmaga nad skromnim Marokom so bili precej manj od pričakovanj. Prav tako končno osemnajsto mesto.
Na vrh so se prvič povzpeli Francozi, les barjots oziroma norci v prostem prevodu. Zaslužili so si svoj vzdevek, za finale s Hrvaško so si vsi razen genialnega Jacksona Richardsona obrili glave. Jackson je bil pač vedno poseben, vedno je štrlel iz povprečja, tudi s pričesko.
Čez dve leti (1997) je prvenstvo sploh prvič zapustilo staro celino, destinacija je bila dežela vzhajajočega sonca Japonska. Slovenija se na dolgo pot ni podala, v kvalifikacijah je v družbi Italije, Švice in Avstrije zasedla le drugo mesto. Na prvenstvu so vrh krojile tradicionalne sile, na prestol pa so se vrnili Rusi. Zadnjič.
Leta 1999 ga je IHF razglasila za najboljšega rokometaša dvajsetega stoletja, s čimer je sprožila številne razprave. Morda ni bil najboljši, je bil pa najbolj celosten igralec v zgodovini rokometne igre. V Göteborgu rojeni Magnus Wislander je bil prototip modernega rokometaša.
Sanje vsakega trenerja. Visok 194 centimetrov, z velikim razponom in z zelo spretnimi rokami, zaradi česar se ga je oprijel vzdevek Slangen. Gasilska cev. Še najbolje ga je opisal legendarni španski vratar David Barrufet: "Wislander v nobeni prvini igre ni bil za deset ali za pet, ampak je bil v vsem za devet."
Hladnokrven severnjak, ki je na igrišču le redko pokazal čustva. Wislander, zaščitni znak Benga Boysov, ki so se v Kairu v ponovitvi finala iz leta 1997 po še eni drami maščevali Rusom. Slovenije v deželi faraonov ni bilo, v družbi Avstrije, Belorusije in Hrvaške je bila v kvalifikacijski skupini znova "le" druga.
Francozi so se leta 2001 na domačih tleh vrnili na svetovni prestol, čeprav so bili tako v četrtfinalu z Nemčijo kot v finalu s Švedsko na robu prepada. A z zadetkom v zadnjih sekundah so obakrat izsilili podaljšek, v njem pa nasprotniku niso več dali dihati.
Zmagovalna miselnost, ki je v prihodnjem desetletju še nekajkrat prišla do izraza. Od tod tudi vzdevek les costauds. Neupogljivi. Slovenija je pod vodstvom Matjaža Tominca razočarala, obstala je namreč že v predtekmovanju, usoden je bil bržčas poraz s Tunizijo, kar je po petem mestu na EP leto prej pomenilo velik korak nazaj.
Leta 2003 se je iz nič pojavila neka nova velika ekipa – Hrvaška. Pa čeprav je po tistem uvodnem porazu z Argentino nihče ni jemal resno. A Hrvati so se dvignili kot feniks iz pepela in odšli do konca. Na poseben, kavbojski način. Neka nova generacija, "neki novi klinci".
Na veliko sceno je tistega leta v velikem slogu zakorakal Ivano Balić, igralec Metkovića, ki je v naslednjem desetletju zaznamoval rokometno igro kot le malokdo, če sploh kdo, pred njim. Rokometni Mozart, kot so ga poimenovali po vzoru še enega velikega sina hrvaškega športa, Dražena Petrovića.
Slovenija Nika Markoviča je bila po obetavnem začetku in po tem, ko je vzela skalp iz leta v leto skromnejšim Švedom, v nadaljevanju precej slabša. V spominu sta ostala Simonovićeva pirueta v zadnjih sekundah tekme z Egiptom in zgrešeni strel Kozline proti Madžarom, ki je pomenil konec sanj o OI v Atenah.
Portugalska je bila le še eno razočaranje za slovenske rokometne privržence. Ne prvo in ne zadnje.
Leto 2005. Zorman, Rutenka, Natek, Kavtičnik, Brumen, Škof ... Srebrni z domačega EP leto prej, za nameček okrepljeni še z Rutenko,
Slovenci nikoli prej niso bili bliže polfinalu SP. Pravzaprav jih je le zadetek ločil od nebes. V odločilnem dvoboju za uvrstitev v polfinale s Francijo so Slovenci na igrišču pustili srce in dušo, a boginja Fortuna in tudi zmagovalna miselnost sta bili kot že ničkolikokrat prej in pozneje na strani galskih petelinov.
Namesto v boj za kolajne so se Slovenci podali v boj za enajsto mesto. Tanka je črta med porazom in uspehom, kot že dostikrat prej smo domov odšli s trpkim okusom v ustih. Na vrhu je zasijalo novo ime. Španija. Dolgo so čakali, v Tuniziji so se končno otresli slovesa večno drugih.
2007. Najbolj spektakularen in najbolje organiziran turnir v zgodovini se je končal z zmagoslavjem domače reprezentance, ki je po letih 1938 in 1978 tretjič stopila na najvišjo stopničko. Brand je postal rokometni Beckenbauer.
Potem ko je leta 1978 postal svetovni prvak kot igralec, je slabih trideset let pozneje zlato osvojil še kot trener. Legendarni brkač je ostal brez brk. Slovenija brez poškodovanega Zormana je tekmovanje končala na desetem mestu, kar je bila do takrat njena najboljša uvrstitev na SP. Na naslednji nastop je tako ali tako morala čakati pet let.
Zdaj imajo vse. Francija Clauda Oneste je evropskemu (2006) in olimpijskemu (2008) leta 2009 dodala še naslov svetovnega prvaka. Na Hrvaškem je bila razred zase, domačini so jo v glavnem delu sicer premagali, v finalu pa so galski petelini vrnili udarec.
Sredi sovražnikovega dvorišča, zato še toliko slajše. Obramba, telesna moč, hitrost in silovitost. Morda ne atraktivno, a nadvse učinkovito. Slovenija na SP ni nastopila, rablji so bili tokrat Slovaki.
Četrti zaporedni finale na velikih tekmovanjih in četrti zaporedni naslov. Generacija Karabatića, Omeyerja, Dinarta in Fernandeza je postala najboljša vseh časov, tekmecem so Francozi pustili bore malo, le drobtinice.
Tudi Dancem leta 2011 na Švedskem ni uspelo končati njihove vladavine. Pa čeprav so bili blizu, a Claude Onesta in njegovi varovanci pač radi ljubijo lepe ženske. "Če ljubiš zelo lepo žensko, je ne želiš ljubiti samo enkrat, temveč vedno znova. Osvajanje lovorik ustvarja podobne občutke. In vedno znova jih želiš občutiti. In vsakič želiš biti še boljši," je na vprašanje, ali jim je ostalo še kaj motiva, slikovito odgovoril francoski selektor.
Očitno je bilo, da ga imajo. Očitno je bilo, da imajo najboljšo obrambo, najboljšega vratarja (Thierry Omeyer) in najboljšega igralca (Nikola Karabatić). Slovenija je prvenstvo znova spremljala pred televizijskimi sprejemniki, tokrat so bili po še eni kvalifikacijski drami usodni Madžari. 
In potem smo dve leti pozneje na neki način na svoj račun prišli tudi Slovenci. Španski borci so se domov sicer vrnili praznih rok, a visoko dvignjenih glav. Sedem zmag in dva poraza, s tako imenovano leseno medaljo, ki pa je vendarle pomenila veliko.
Nehvaležno, po drugi strani zasluženo in bržčas tudi realno četrto mesto, ki je eden največjih uspehov ne samo v zgodovini slovenskega rokometa, ampak tudi slovenskega športa. Za tisto pravo kolajno smo bili še prekratki, nismo še bili del elite in vprašanje je, ali kdaj sploh bomo ob boku Danski, Španiji, Franciji in Hrvaški. In zato je tudi tako bolelo, vprašanje, kdaj bomo namreč znova tako blizu. Finale? Ga ni bilo, bil je to enosmeren promet Špancev, ki so se poigrali z Danci.
SLOVENSKI NASTOPI NA SP
ISLANDIJA 1995
Slovenija – Hrvaška 24:26 (9:13)
Slovenija – Rusija 22:27 (12:13)
Slovenija – Kuba 26:34 (16:17)
Slovenija – Češka 22:23 (12:11)
Slovenija – Maroko 37:16 (18:9)
Slovenija je osvojila 18. mesto.
Igrali so: Aleš Levc, Boris Denić, Borut Plaskan, Boštjan Strašek, Dušan
Andrejič,Jani Likavec, Nenad Stojaković, Renato Vugrinec, Rolando Pušnik,
Tettey Banfro, Tomaž Jeršič, Tomaž Tomšič, Uroš Šerbec, Tomaž Novak,
Boštjan Ficko, Robert Šafarič. Selektor: Miro Požun.
FRANCIJA 2001
Slovenija – Ukrajina 28:24 (16:8)
Slovenija – Savdska Arabija 35:22 (17:13)
Slovenija – Norveška 29:30 (12:18)
Slovenija – Tunizija 23:28 (10:13)
Slovenija – Rusija 30:33 (15:15)
Slovenija je osvojila 17. mesto.
Igrali so: Mustafa Torlo, Beno Lapajne, Luka Žvižej, Ognjen Backović,
Renato Vugrinec, Zoran Jovičić, Andrej Kastelic, Matjaž Brumen, Gregor Cvijić,
Sergej Sokolov, Tomaž Tomšič, Ivan Simonović, Aleš Pajovič, Boštjan Ficko,
Zoran Lubej. Selektor: Matjaž Tominec.
PORTUGALSKA 2003
Slovenija – Danska 24:33 (10:17)
Slovenija – Švedska 29:25 (14:12)
Slovenija – Egipt 26:27 (14:13)
Slovenija – Brazilija 30:27 (15:10)
Slovenija – Alžirija 35:25 (16:13)
Slovenija – Francija 22:31 (11:14)
Slovenija – Madžarska 25:28 (10:13)
Slovenija je osvojila 12. mesto.
Igrali so: Andrej Kastelic, Beno Lapajne, Ivan Simonović, Luka Žvižej,
Marko Oštir, Matjaž Brumen, Miladin Kozlina, Mustafa Torlo, Ognjen Backović,
Renato Vugrinec, Roman Pungartnik, Sergej Sokolov, Tomaž Tomšič, Uroš Zorman,
Zoran Lubej, Zoran Jovičić. Selektor: Niko Markovič.
TUNIZIJA 2005
Slovenija – Kuvajt 34:17 (15:11)
Slovenija – Islandija 34:33 (14:16)
Slovenija – Alžirija 33:28 (19:14)
Slovenija – Češka 26:28 (14:17)
Slovenija – Rusija 27:31 (18:16)
Slovenija – Grčija 37:29 (17:13)
Slovenija – Tunizija 26:26 (9:11)
Slovenija – Francija 26:26 (12:10)
Slovenija – Švedska 27:33 (13:16)
Slovenija je osvojila 12. mesto.
Igrali so: Dušan Podpečan, Miladin Kozlina, Ognjen Backović, Zoran Jovičić,
Goran Kozomara, Vid Kavtičnik, Marko Oštir, Jure Natek, David Špiler,
Gorazd Škof, Matjaž Brumen, Sergej Rutenka, Beno Lapajne, Boštjan Ficko,
Uroš Zorman, Matjaž Mlakar. Selektor: Slavko Ivezić.
NEMČIJA 2007
Slovenija – Grenlandija 35:21 (17:9)
Kuvajt – Slovenija 23:33 (11:17)
Tunizija – Slovenija 27:34 (14:16)
Slovenija – Nemčija 29:35 (14:17)
Francija – Slovenija 33:19 (18:10)
Islandija – Slovenija 32:31 (17:15)
Slovenija – Poljska 27:38 (13:17)
Slovenija – Madžarska 33:34 (16:16)
Slovenija je osvojila 10. mesto.
Igrali so: Dušan Podpečan, Beno Lapajne, Gorazd Škof, Zoran Jovičić, Luka Žvižej,
Matjaž Brumen, Dragan Gajić, Miladin Kozlina, Ognjen Backović, Sergej Rutenka,
David Špiler, Rok Ivančič, Jure Natek, Boštjan Kavaš, Zoran Lubej, Matjaž Mlakar
in Goran Kozomara. Selektor: Kasim Kamenica.
ŠPANIJA 2013
Slovenija – Savdska Arabija 32:22 (17:15)
Slovenija – Južna Koreja 34:27 (14:13)
Slovenija – Poljska 25:24 (11:14)
Slovenija – Belorusija 27:26 (12:17)
Slovenija – Srbija 33:31 (19:16)
Slovenija – Egipt 31:26 (19:11)
Slovenija – Rusija 28:27 (14:13)
Slovenija – Španija 22:26 (12:13)
Slovenija – Hrvaška 26:31 (13:14)
Slovenija je osvojila 4. mesto.
Igrali so: Marko Bezjak, Nenad Bilbija, Uroš Bundalo, Jure Dobelšek,
Jure Dolenec, Matej Gaber, Dragan Gajić, Vid Kavtičnik, Borut Mačkovšek,
Gašper Marguč, Primož Prošt, Peter Pucelj, Sebastian Skube, Gorazd Škof,
Uroš Zorman, Luka Žvižej, Miha Žvižej. Selektor: Boris Denić.
