Vas, ki je igrala v pokalu mest

Še ena zgodba iz rubrike nekoč in danes, ki jih v slovenskem rokometnem prostoru ne (z)manjka. Tokrat s pozitivnim predznakom, po štirinajstih letih se prvoligaški rokomet vrača v najbolj rokometno vas na Slovenskem.

Zlata leta je rokometni klub iz Dobove preživljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so sedem let zapored igrali v najboljši slovenski ligi. Bolje rečeno, igrali so vidno vlogo, vrhunec pa je nastopil v sezoni 1995/96, ko so pod vodstvom Miša Toplaka osvojili tretje mesto v državi in si priigrali vozovnico za Evropo. Bil je to svojevrsten paradoks, Dobovo, naselje s sedemsto in še nekaj prebivalci, se je takrat oprijelo ime oziroma vzdevek najbolj slovenska rokometna vas, je od vseh pokalov zaigrala prav v pokalu mest. In čeprav se je poznejši zmagovalec tekmovanja nemški TuS Nettelstedt s slovitim Bogdanom Wento in Zoranom Mikulićem na koncu izkazal za premočnega nasprotnika, se v Dobovi mnogi še vedno radi spomnijo na evropsko avanturo, sploh na tisti remi na prvi tekmi in vzdušje, ki je takrat vladalo v mestu, pardon, naselju.

Morda o kvaliteti tiste Dobove še bolj zgovorno govori podatek, da je na evropskem prvenstvu v Španiji leta 1996 v dresu slovenske reprezentance zaigrala kar četverica članov dobovškega kluba (Boris Denić, Rajko Begovič, Bruno Glaser in Nenad Stojaković).

DVE DESETLETJI POZNEJE
Vse to je seveda zgodovina, lep spomin, danes je to neka druga realnost, so pa po poldrugem desetletju vzponov in padcev ter sprehajanjem med 1. B in 2. ligo v lanski sezoni pod vodstvom najprej Primoža Plazarja in nato Aleša Sirka na vzhodu države storili nov korak naprej. Ob le dveh porazih so med B-ligaši zanesljivo osvojili drugo mesto, s točko zaostanka za prvim Koprom, in bodo v začetku septembra odprli novo poglavje v bogati zgodovini tamkajšnjega rokometa.

Ekipa večjega osipa ni bila deležna, fantje, ki so si izborili napredovanje, bodo v veliki večini tudi v prihodnje na voljo Alešu Sirku, izjema sta le Nikola Raić in Matija Junaković, medtem ko so v rubriki novinci za zdaj Vid Kaučič (Celje PL), Jaka Ferkulj (Trimo), povratnik Tomaž Miklavčič in v številnih bitkah prekaljeni krožni napadalec Matjaž Mlakar (nazadnje Slovan). Ob staroselcih Bazniku, Pfajfarju, Koprivcu, Kučiču ter sijajnemu realizatorju Izidorju Hotku, ki je v ligi B zabijal v povprečju več kot osem golov na tekmo, vsekakor zanimiva zasedba, katere osnovni cilj bo, kot je pri novincih v ligi že v navadi, obstanek med slovensko elito.

Eno manjših rokometnih okolij prinaša svežo energijo. Z zgledno spletno stranjo je v tem pogledu denimo že precej nad klavrnim prvoligaškim povprečjem in tudi dvorana s tristo sedišči in še nekaj stojišči bo bržkone nemalokrat pretesna. Majhnost kraja se namreč v obiskanosti tekem ne odraža, ravno nasprotno, se pa zato odraža v težavah oziroma luknjah pri mlajših selekcijah. Lani so denimo nastopali le v treh kategorijah in posledično pristali na repu lestvice, na 44. mestu od 50 ekip, točkovanja mlajših kategorij. Izgradnja piramide mlajših selekcij vsekakor ostaja eden od izzivov za prihodnost.