Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
01.06.2015 08:53:15
Deli članek:

Dino Bajram: Z glavo tja, kamor marsikdo še z roko ne bi šel

Grega Wernig

Medtem ko rokometni svet odšteva dneve do slovesa enega največjih vseh časov, splitskega Mozarta, je v četrtek svojo športno pot v Švici daleč od oči širše javnosti sklenil Dino Bajram.

Z glavo je šel pogosto tja, kamor marsikdo še z roko ne bi šel. In glava je za vsa ta leta izstavila račun. "Nikakor se ne morem sestaviti," nam je razlagal nekaj tednov po tistem, ko je januarja, kot že ničkolikokrat, dobil žogo v glavo. Videti je bilo povsem običajno, nedolžno, nekaj tednov počitka in znova bo na igrišču ter v osrčju obrambe, a ko je po vrnitvi še enkrat nastradala glava, je uvidel, da se z ognjem ne gre igrati. Pri enaintridesetih letih je, kot pravi sam, sprejel najtežjo in hkrati najlažjo odločitev v življenju. Hitro, prehitro, a pretehtalo je zdravje.

Arsen Perić

Ko je oni tam zgoraj delil talent, je bil bolj pri repu kolone, ko se je bilo treba boriti, pa je bil na prvih linijah fronte. Nikoli mu ni bilo nič podarjeno, brez kompromisov v igri, brez dlake na jeziku, kar ga je včasih tudi teplo. V njegovi igri nikoli ni bilo umiranja v lepoti, a če so številne finese igre v napadu zanj za vedno ostale skrivnost, pa je umetnost obrambe osvojil do podrobnosti. Obramba je bila vedno rdeča nit.

Grega Wernig

"Serijske zmage v rokometu prinaša obramba, serijske zmage pa prinašajo naslove. To je dejstvo. In edino to me je resnično zanimalo ter motiviralo. To sem izpopolnil do maksimuma, čeprav nisem bil nikoli najvišji, najmočnejši ali najhitrejši. Pri obrambi nisem popuščal nikomur, saj sem prepričan, da je vrhunska obramba največja in najtežja oblika umetnosti v rokometu. Napad je preprost, par golov iz protinapada in dva do trije razpoloženi posamezniki ponavadi zadostujejo za zadostno količino zadetkov. V obrambi pa se vsaka napaka posameznika zelo hitro kaznuje, zatorej je popolno sodelovanje vseh sedmih igralcev na igrišču neverjetno težko doseči. Če ob tem dodam dejstvo, da je napadalec v razmišljanju vedno en korak pred obrambnim igralcem, postane zadeva še toliko zahtevnejša. Zato sem vedno prihajal v konflikte s posamezniki, ki so trdili, da lahko v obrambi igra vsak, ki premore vsaj malo borbenosti. Solidno že, vrhunsko nikoli," je med drugim zapisal na socialnem omrežju – v zapisu, vrednem branja – ob uri slovesa od igrišč.

Marsikdo je nanj zaradi enosmerne igre gledal zviška, podcenjujoče, pa čeprav gre za rokometaša, ki se je prebil vse do reprezentančnega dresa. S Celjem je bil evropski, z Gorenjem pa dvakrat zapored slovenski prvak. "Kot njegov nekdanji trener lahko rečem, da gre za sijajnega človeka in izjemnega borca, ki je znal pustiti na igrišču vse in še več. Zaradi tega je bržkone tudi trpelo njegovo zdravje, zaradi vseh udarcev, ki jih je stoično prenašal. Morda ni imel toliko talenta, kot ga premoreta denimo Staš Skube in Miha Zarabec, imel pa je voljo, željo in vztrajnost, ki so ga pripeljale do reprezentance in naslova klubskega prvaka. Vsepovsod, kjer je bil, ga imajo gledalci v lepem spominu," o njem pravi Branko Tamše. Je treba še kaj dodati?