Pa smo tam, kjer se realnost sreča s pričakovanji. Na točki, katere neizbežen prihod je napovedovala velika večina tistih, ki vsaj bežno spremljajo dogajanje na slovenskem nogometnem prostoru. Morda že po nekaj uvodnih krogih, morda pred zimskim premorom, morda - če bi ta pot vključevala nepričakovan obvoz ali dva - šele nekje spomladi. Morda po odigrani prvi četrtini prvenstva.
Prej ali slej bi se morala po vseh pričakovanjih na vodilnih treh mestih prvenstvene lestvice razvrstiti velika trojica. Če sta si ta vrh skozi leta konstantno delila predvsem večna rivala, je Celje s svojimi vlagatelji stvari zastavilo tako ambiciozno, da je že zdavnaj izstopilo iz družbe izzivalcev, ki mestoma zagrenijo življenje vijoličastim ali zeleno-belim in se postavilo ob bok tradicionalno glavnima pretendentoma za naslov.
Če odmislimo prestavljeni dvoboj Primorja in Radomelj, je za nami četrtina boja za naslov državnih prvakov, v katerem zaenkrat torej najbolje kaže glavnim osumljencem. Po preteklem vikendu imajo sicer več razlogov za zadovoljstvo na štajerskem koncu omenjenega trikotnika. Olimpija tudi po 15 uradnih tekmah pod taktirko Victorja Sancheza ostaja neporažena, a se je Bravo do zdaj razvil v prav posebej trdovraten trn v peti zmajev in nov opomin, kako redno Šiškarji mešajo štrene sosedom, je brez dvoma poskrbel za nemalo frustracij med navijači zeleno-belih.
Še nekoliko se je to stanje poslabšalo dan zatem, ko sta suvereno s svojima nalogama na gostovanjih opravila tako Maribor kot Celje. Točka za zmaje, paket treh za grofe in vijoličaste. Za stanje na lestvici, ob katerem trditev, da se boj – ali maraton, kot radi rečejo – šele dobro začenja, nikakor ni daleč od resnice. Olimpija 19, Maribor 18, Celje 17.
Vsak s svojimi izzivi in rezervami
Z vsem spoštovanjem do vsega, kar počnejo drugi. Z vsem spoštovanjem v prvi vrsti do Mure in Brava, ki v resnici še vedno držita stik in za tretjeuvrščenimi Celjani zaostajata le za točko. Zdi se, da bo v tej sezoni kdorkoli težko sledil ritmu, ki ga bo narekovala trojica. Trojica klubov z najširšim, najbolj kakovostnim kadrom. Z znanja polnim strokovnim štabom. Kljub vsemu temu pa še vedno trojica, ki se bo v naslednjih tednih oziroma mesecih te dirke soočala z različnimi izzivi.
Kot je razkrila naša analiza plač pri slovenskih prvoligaših, Olimpija trenutno ne more konkurirati tekmecema v kazanju finančnih mišic, so pa na njeni strani izkušnje hkratnega igranja na treh frontah. Zeleno-beli so v uvodnem delu sezone zagotovo pokazali največ, a so se očitno nekoliko ohladili, pri čemer ni nepomembno, da so v nedeljo pogrešali svojega prvega napadalnega aduta Raula Florucza. In da se v kader kmalu vrača tudi dolgo časa odsotni Antonio Marin ...
Okrepljeni Mariborčani so utrpeli boleč poraz na stadionu Z'dežele, a bodo lahko v nadaljevanju jeseni osredotočeni izključno na domače zelenice, ko bodo tekmovalni ritem ujeli še vsi novinci, pa bi utegnila igra 16-kratnih prvakov dobiti povsem novo dimenzijo. Že zdaj je očitno, da v mariborskih vrstah ne manjka posameznikov, ki na slovenskih zelenicah pomenijo presežek. Če to ne bo zadostovalo za skok pred tekmece, ni pravega dvoma, da se bo turški mošnjiček v zimskem prestopnem roku vnovič razprl.
Za aktualnimi branilci naslova je kaotičen uvod v sezono, a zdi se, da Albert Riera vztrajno lovi vse 'konce' in se celjska barka obrača v pravo smer, vknjižil je tudi edino zmago na dosedanjih medsebojnih srečanjih vodilne trojice. Ko se v kader vrnejo še nekateri poškodovani nogometaši (Karničnik, Zabukovnik), lahko Majorčan upravičeno razmišlja o "celjskem šovu".
