Naredil si me 'frajerja'

Dolgo časa sva bila sopotnika na službeni poti obeh, nabralo se je pogovorov in intervjujev, ki sva jih imela v skoraj dveh desetletjih. In vsakič sem užival, vedno mi je bilo fino in sem se veselil, ko je prišlo na vrsto postavljanje vprašanj tebi. Ker si bil vedno iskren do konca, ker se nikoli nisi izogibal odgovorom in si pogosto vse skupaj začinil z dozo humorja. Pristnega balkanskega humorja. Lahko se je bilo pogovarjati s tabo, ker si me (in gotovo tudi ostale novinarje) pustil blizu, bil si odprt, sproščen. V športnem svetu je tega vse manj, da ne rečem redkost. Najlepše pri vsem pa je, ker si bil tak leta 2009 ali pa pred časom na Ptuju, ko si odpiral še eno v nizu prenovljenih igrišč s tvojim imenom. Seveda je malo drugače, tudi ti si starejši, vmes si naredil izjemno kariero in že precej nazaj dobil ljudi, ki skrbijo za tvojo komunikacijo z mediji. A ko sva se usedla oziroma stala nasproti, je bilo vseeno praktično enako, ko si bil na začetku dvajsetih let ali pa zdaj, ko si na napačni strani tridesetih.
Pogovori mi bodo manjkali enako kot tvoja igra, predstave, ki si nam jih privoščil. Meni sta od vseh izjemnih najbolj ostali v spominu dve. Obe v reprezentančnem dresu, kar je najbrž razumljivo. Prva je tista iz evropskega prvenstva 2007 proti Franciji. Dosegel si samo dve točki, še ti s črte prostih metov, kar samo pokaže, da je statistika res kot bikini. Ker se tam ne vidi, kaj vse drugega dobrega si počel s tisto masko na obrazu zaradi poškodbe nosu. Tony Parker te je takrat še kako dobro spoznal, tako kot tudi še marsikdo drug, ki ga je navdušil mladi slovenski plejmejker. Druga tekma je seveda finale Istanbula, doktorsko delo takrat že veterana Gogija, posebej simfonija v prvih 20 minutah, ob kateri smo se samo spraševali, kako je to mogoče. Je mogoče, če si dober, kot si bil ti. Kaj dober, vrhunski.
Ko si se pojavil na sceni, je to pomenilo nekaj novega, drugačnega kot smo bili vajeni do takrat. Takoj je bilo jasno, da si izven serijski, da si mož za največje odre, kar si pozneje tudi uresničil. Velik na parketu, velik izven njega. Oziroma majhen, ker nikoli nisi igral zvezdnika, ampak ostal eden od nas, navadnih smrtnikov.
Nikoli ne bom pozabil intervjuja v 'Franciju'. Kultni lokal Franci na balanci na 'tvoji' Iliriji, ki je bila po svoje tudi 'moja', saj sem tudi sam tam preživel lep del svoje mladosti, ko smo se podili za žogo. Gor sva vsak v svojem obdobju rasla precej blizu, ti si iz Kosez, jaz z druge strani Vodnikove ceste, ki je v otroških letih sicer vedno pomenila nekakšno mejo, čez katero smo se mulci kdaj tudi malo postrani pogledali. A med nama je preveč let, da bi to veljalo za naju, kvečjemu sem te zato samo še bolj nekako vzel za svojega, ker sva z istih koncev. V 'Franciju' sva se dobila junija 2010, ko je bila za teboj druga sezona v ligi NBA. Všeč mi je bilo, da sva se dobila tam, še bolj, ko si na intervju sproščeno prišel s kolesom in se za debelo uro usedel z mano, kot bi sedel s sošolcem ali prijateljem. Takrat so te tudi ostali gosti že dobro poznali, vedeli, kdo si, a nihče ni pristopil ali pa upal pristopiti, samo šepetali so in kazali nate. Jaz pa sem bil 'frajer', ki se je pogovarjal s teboj in to tako dolgo.
V spominu mi je ostala tudi Rogla med enimi od priprav reprezentance na veliko tekmovanje, najbrž je bil EuroBasket 2009. Bil si ves zaspan in zdelan še od poti iz ZDA, komaj si gledal, a si vseeno potrpežljivo odgovarjal na vprašanja. Nikamor se ti ni mudilo. 'Bo že, se bom že naspal,' si dejal in čakal na naslednje vprašanje. Profi. Oziroma mož na mestu. Mirno bi lahko rekel, da je dovolj in potrebuješ počitek, pa si ostal, ker si vedel, da je to del tvojega posla in s tem olajšaš mojega oziroma našega. Take stvari so te naredile še večjega, Gogi. Že tako pa si eden največjih, že tako si legenda slovenske košarke, eden najboljših, ki so kadarkoli igrali na teh prostorih. Tvojo veličino najlepše oriše zasedba, ki se ti bo/je prišla priklonit v Stožice. Vsi so prišli snet klobuk izjemni karieri, enako bom storil tudi sam. Bilo je lepo, nepozabno, z užitkom sem vsa ta leta pisal o tem, kar je Goran Dragić počel na igrišču, in o tem, kar si, Gogi, izven njega.
V soboto najbrž ne bo težko le tebi, marsikatero oko bo verjetno orošeno. Ne bi dal roke v ogenj, da tudi meni ravno takrat ne bo nekaj padlo vanju. Konec je neke lepe ere, vsi skupaj odhajamo novim zmagam naproti. Upam, da se kmalu pojavi kakšen nov približek Gorana Dragića, pa ne mislim le na igralske kvalitete. Časi pogovorov v 'Franciju' z igralci takega kova so minili, to mi je jasno, svet se zdaj pač vrti malo drugače. S tabo sem ga doživel še 'po starem' in hvaležen sem za to, priznam tudi, da mi je bilo tako veliko ljubše. Hvala ti, Gogi, za vse lepe trenutke ob poročanju s tekem, na katerih si igral, hvala za vse tiste tisoče stavkov, ki si jih izrekel v moj diktafon. In morda se zdaj, ko imaš več časa, kdaj spet usedeva v kakšnen lokal, tokrat brez snemalnika. Samo sproščen pogovor o tem in onem, hec, zafrkancija, spominjanje na čase, ko si bil izjemen košarkar, sam pa sem imel privilegij pisati o tem.