Vsi kavbojci in vsi indijanci v isto smer

Lani so bili igralci simpatični, "kul", seksi, ko so se oblečeni le do pasu in namazani z zlato barvo bohotili s fotografij oziroma plakatov. A le do decembra oziroma še nekaj manj. Ko so se začeli nizati slabi rezultati, ko je prišlo do razpada sistema, so nekateri frajerji odšli, zamenjali so jih (tudi) taki, ki morda niso najlepši, najbolje grajeni, ki morda ne bi prišli na strani Men's Healtha. So pa zato bili boljši košarkarji. In krivulja uspehov se je obrnila navzgor. Helios Sunsi so bili v drugi polovici sezone prava košarkarska ekipa, v kateri je trener Gašper Okorn odlično povezal igralce, uspeh je bil posledica tega.

Pa je prišlo novo poletje. Zdaj je bilo sicer zaželeno, da so ramena široka, da se na mestu trebuha bohoti radiator, da je nasmeh bel, a še bolj kot to je bil v ospredju princip najboljši ... skakalec, strelec, podajalec, najboljši v tem, najboljši v onem. Tako lani kot letos je moštvo izbiral Gerald Martens. Da je prvič storil napako, je kmalu spoznal tudi sam, se posul s pepelom in prisegel, da še ene take napake ne bo naredil, da bo letošnje moštvo sestavljeno drugače, po košarkarskih kriterijih.

In je potem avgusta ponosno predstavil svojo stvaritev ter jo napovedal kot novega državnega prvaka. Ker pa pri domžalskem šefu šov vseeno mora biti, so prihodnje šampione oblekli v kavboje in indijance ter jih zapakirali v paket junakov Divjega zahoda, češ hitrost, moč, eksplozivnost so enake tako tistim, ki so včasih vihteli revolverje in loke, kot košarkarjem.

A glej ga, zlomka! Reklamna poteza je bila videti skoraj preroška čez nekaj tednov, ko je položaj v ekipi postajal vse bolj podoben tistemu na Divjem zahodu in ko je bilo v garderobi tako, kot da so skupaj v njej kavboji in indijanci. Pravzaprav indijanec, recimo mu Trmasti Konj, če mu dam indijansko ime. Naj je bil še tako spreten, iznajdljiv in sposoben, bi se en indijanec težko dolgo časa sam obdržal v sovražnem okolju, Trmastemu Konju pa je to kar uspevalo, spretno se je izmikal, tudi oziroma predvsem zahvaljujoč temu, da čisto sam vseeno ni bil.

Zunaj saluna je namreč imel nekoga, ki mu je kril hrbet in skrbel za to, da se je lahko osredotočil le na frontalne napade. Tisti zunaj ni bil nihče drug kot šerif, ki je imel z indijancem posebno vez in je bil zanj pripravljen narediti marsikaj.

Toda potem se je šerifu dokončno uprl šef saluna, ki je imel dovolj razbitih kozarcev (beri: odnosov) v svoji pivnici in tega, da zaradi indijanca ni nikakršnega zaslužka (beri: rezultatov), ker so se vsi kavboji ubadali le še s Trmastim Konjem in pozabili na pijačo, druženje in igranje pokra (beri: košarko).

Takrat je šerif vseeno malo bolje razmislil, vedoč, da je salun najpomembnejša stvar v mestu in da se morda zaradi nekega indijanca vseeno ne izplača ostati brez glavnega gostilničarja, zaradi katerega so kavboji sicer radi zahajali v gostilno. Takrat se je umaknil z vrat oziroma jih je odprl, da je Trmasti Konj lahko odšel. Najbrž ni treba razlagati, kdo so trije glavni akterji v zgodbi z Divjega zahoda: šerif je Martens, šef saluna Okorn in Trmasti Konj ... indijanec, ki je že zapustil mesto.

V salunu oziroma garderobi se je napeto vzdušje sprostilo, spet se je razlegel smeh, slaba volja se je umaknila dobri. Kavboji so znova začeli misliti na igro, veseli, da je indijanec, ki jih je spravljal ob živce, končno odšel. Na Poljskem so najbrž prvič letos vsaj deloma pokazali, da so dejansko povsem dobra ekipa. S poudarkom na ekipa, saj tega do zdaj v sezoni ni bilo mogoče videti.

Bili so le posamezniki, še lani najboljši v tem, najboljši v onem, povezani v celoto pa bolj ali manj le slabi oziroma vse slabši. Ker se niso mogli sprostiti, ker jim je ves čas nad glavo visela misel o indijancu, ki je vnašal nemir mednje. Igra prejšnji teden nikakor ni bila zelo dobra. Bila pa je dobra in predvsem je bila precej boljša kot na prejšnjih tekmah, ko se je lahko videlo, kako brezvoljni so igralci, da jim je praktično vseeno za dogodke na parketu, saj so jih mnogo bolj begali in se jih dotikali tisti ob njem.

Indijanca v moštvu ni bilo tudi že na dveh prejšnjih tekmah, a takrat je bil očitno njegov duh še preveč prisoten, čez noč se stvari ne da premakniti. Veselje igralcev Heliosa po torkovi zmagi je bilo veliko in iskreno. Zaplesali so "indijanski ples" v krogu in pokazali, da zdaj dihajo kot eno.

Verzi iz nekdanje uspešnice Čukov se zdijo kar primerni za položaj v Domžalah:
Vse kavbojke so napete, to ve vsak tamav
enkrat eden, drugič drugi, jih dobi po glav',
člov'k ne ve, za koga pravzaprav naj tam drži,
prav zato se naše geslo zdaj tako glasi:
Zdaj divjajo vsi kavbojci in vsi indijanci v isto smer,
eni beli drugi rdeči, n'č ne rečem važn', sam' da 'mamo mir.

Zdi se, da zdaj res divjajo v isto smer, vsaj tako pomembno kot to, da to počne ekipa, pa je tudi, da ne vlečeta vsak na svoj konec Martens in Okorn. Avstrijec bi se iz te zgodbe spet lahko naučil nekaj novega. Če je lani spoznal, da v prvi vrsti šteje kakovost, bi zdaj moral uvideti, da kopičenje statistično uspešnih ne pomeni vedno tudi zgolj nekaj dobrega.

In predvsem bi moral spoznati, da ima kot glavni v klubu sicer vso pravico izbirati igralce za moštvo, a da je mogoče vseeno bolje, če to vsaj v veliki meri prepusti tistemu, ki to vendarle zna (še) bolje od njega. Okorn je v drugem delu lanske sezone pokazal, da svoj posel obvlada precej dobro, in nepotrebno bi se bilo mešati v njegove pristojnosti. Pameten šerif bo gostilničarja, čigar salun dobro obratuje, pač pustil pri miru, dokler je tako.