Med pogovorom se je gospodu zdelo povsem odveč, da na straneh vašega in našega športnega dnevnika sploh še omenjamo ime teniškega igralca, ki s Slovenijo nima skupnega nič več in nič manj od rojstnega lista in nekaterih dosežkov, ki jih je pod našo zastavo uspel pridobiti, preden se je odločil, da pod slovenskimi barvami ne bo več igral.
Morda se mojemu kolegu o tem s starejšim gospodom na drugi strani linije ni bilo vredno pogovarjati, morda je gospodu prikimal in se z njim strinjal, morda pa ga je odločno zavrnil in mu pač povedal, da tako pač je. Kdo ve? Mene v tistem trenutku ni bilo tam in tudi pozneje nisem preveč vohljal okrog tega, dokler na vrsto ni prišel ta ponedeljek.
Ime Aljaža Bedeneta se bo še pojavljalo v našem mediju, če bo naredil kaj vrednega objave. Tako kot se v različnih hrvaških medijih pojavlja denimo ime Jakova Faka, sina hrvaškega naroda, ki zadnjih nekaj let v hladnih, zimskih časih dviguje temperaturo in navdušuje v dresu slovenske biatlonske reprezentance.
Tako pač je. Tudi pri nas se je zgodilo nekaj podobnega z zgoraj omenjenim tenisačem. Taisti vihec loparjev se je, s kakršnimikoli argumenti že, odločil, da iz teh in onih razlogov ne bo več nastopal za Slovenijo. In tako naj bi po argumentaciji gospoda na drugi strani telefonske žice vsi slovenski mediji prekinili kakršnekoli stike z Aljažem Bedenetom. Smo ali nismo? Bi morda morali ali ne?
TO SO POVSEM NJEGOVI RAZLOGI
Seveda nismo in ne smemo. Aljaž je še vedno slovenske gore list, rojeni Ljubljančan in teniški igralec, ki mu je Slovenija dala prepotrebno podlago za njegov športni in osebnostni razvoj. A vmes se je zaljubil v drugo deželo. Če smo z zaljubljenostjo nekoliko pljunili mimo, lahko rečemo, da mu Anglija v tem trenutku pač ponuja nekaj več, dodano vrednost v nadaljnjem razvoju.
Anglija je postala njegov dom in rodila se je medsebojna povezava, po kateri je "moral" prekiniti stike s svojo rodno deželo in se še uradno (na Otoku je do takrat živel že nekaj let) oklical za Britanca. O tem, ali je pravi Britanec ali ne, je brezpredmetno razpravljati. Niti ni pomembno. Svoje razloge je imel, in kdo smo mi, da bi ga pri tem želeli prepričati o čem drugem.
Angleži so že tako dovolj multikulturno obarvani in sprejmejo vsakogar, ki ga lahko kam namestijo in od katerega bi lahko imeli kakšno korist. Imamo od njega še vedno koristi mi? Delno. Res je, da je verjetno na voljo za kakšno izjavo in komentar po tekmi, ampak malce se dojemanje slovenskega "tujca" vseeno spremeni. To je jasno.
Tudi jaz ga še vedno vidim kot Slovenca, čeprav nastopa za Veliko Britanijo. Vendar njegovih dosežkov, odkar se je priključil drugi teniški zvezi, ne dojemam več kot slovenskih. Le kako bi jih. Vsi radi omenjajo nekdaj domače športnike, še posebej če so uspešni, a da bi njihove rezultate sprejemali kot svoje, državi lastne? Tako pač ne gre. In tu pride na vrsto drugi del zgodbe.
ZAVESTNA NAPAKA
Nekaj dni po tistem obtožujočem in, kot zagotavlja novinarski kolega, tudi sproščenem klicu na našo redakcijo si je, preprosto moramo to izreči, neumnost privoščila slovenska tiskovna agencija z objavo novičke, da je Aljaž Bedene le še dve mesti za rekordom Grege Žemlje.
Kako prosim? Ne bom snedel svojih besed, ko sem dejal, da je zame še vedno Slovenec, a v nekem drugem pogledu je še kako Britanec, čeprav poseduje slovenski potni list.
A da bi se lahko potem okoli hvalil on (o čemer sicer dvomim) in mi, da je dosegel SLOVENSKI rekord, ker je bil pač nekoč "naš"? S takšnimi lahko kar nehajo streljati.
So sledili morda kakšni popravki? Morda tisti dan še niso uvideli napake. Ob poplavi njihovih novic, od katerih imajo mnogi mediji veliko korist, je nespretnost ob napaki prav mogoča.
Drugi dan? Še vedno brez popravka in tudi naprej se to ni spremenilo. OK, torej ga, če izvzamemo možnost trenutne napake, priznavajo kot čisto pravega Slovenca in so se v to novičko podali povsem zavestno.
Ne dvomimo, da je v Sloveniji dobil precej vrednot, ki ga še zdaj, ko živi v londonskem predmestju, natančneje v Welwyn Garden Cityju, trenira in se sprehaja po tamkajšnjih ulicah, delajo Slovenca. Verjetno tudi novinarskim kolegom iz slovenske tiskovne agencije to dejstvo ni ušlo.
Andy Murray o Bedenetu
Premagal je vse ovire, ki so morale biti premagane. Če bo dobil zeleno luč in bo uvrščen v ekipo, ga bom sprejel odprtih rok. Je Britanec, naredil je vse, kar je moral.
A Bedene ob svojem imenu in ob sicer uspešnih nastopih na svetovni ATP-turneji nosi britansko zastavo (za boljše razumevanje, smo zastavo dodali na dnu – kar precej se razlikuje od slovenske). Morda se mi je zares poznalo, ampak takoj, ko me je na to opozoril eden od kolegov v redakciji, sem zastrigel z ušesi, medtem ko se je ob prebiranju naslova drugi kolega le muzal ob novički in smejal.
REKORD NE BO NJEGOV
Slovenci smo kralji dvojnih meril in dvoličnosti. Ko v nekem trenutku nimamo nikogar, ki bi lahko prevzel breme rezultata, ga pač preprosto dobimo kje drugje.
A Bedene ni več naš, da bi se lahko z njegovimi uspehi hvalili vsevprek in jih označevali kot slovenske, zato se raje nehajmo slepiti z njegovim dosežkom in si ga lastiti. Grega Žemlja ostaja rekorder po doseženi najvišji uvrstitvi na računalniški lestvici (43. na svetu sredi julija 2013). Brez dvoma.
In tudi če pride Aljaž Bedene, ki mu iz vsega srca privoščim celo preboj med najboljših deset, čeprav vem, da je to bolj misija nemogoče, tega rekorda ne bo presegel. Ker ostaja rekord slovenski z veliko začetnico in ker je Grega Žemlja nastopal pod zastavo Republike Slovenije, ki se ji je Aljaž Bedene zavestno odpovedal.
S tem se je zagotovo odpovedal tudi možnosti, da kdaj pristane v slovenskem teniškem almanahu ali se priključi hramu slavnih, če bo kdaj v njem kaj prostora za kakšnega tenisača.
REKORD NE BO NJEGOV
S spremembo potnega lista se je Bedene zavezal drugi državi, zato naj ga tista obravnava kot kakšnega rekorderja, bodisi po številu neposrednih točk v enem nizu bodisi po številu asov na drugi servis.
Saj je čisto vseeno. Naj še naprej v miru nastopa pod britansko zastavo in od marca prihodnjega leta za britansko teniško reprezentanco in zvezo (LTA), saj je njegovo zaslišanje s 17. novembra prestavila na poznejši datum.
Roko na srce, s kakovostnim drugim predstavnikom za Davisov pokal bi ogromno pridobila. Če se bodo odločili, da mu marca ugodijo v njegovi želji, bo to za Britance odlično, sploh če bi Murray dodal v vitrino letošnji Davisov pokal.
Tudi Federer, Đoković in Nadal so po prvem in za nekatere edinem slavju v tem tekmovanju precej redkeje nastopali za svojo državo, saj se mnogokrat izkaže, da je dodatno nastopanje za izbrano vrsto v natrpanem teniškem urniku prej dodaten napor kot ohranjanje nacionalne časti. Zato bi bila to izjemna priložnost za Aljaža.
PISMO ZA NAŠE JUŽNE SOSEDE
Kolegom iz STA-ja lahko na hitro prevedem tudi izjavo Andyja Murrayja pred torkovim prestavljenim zaslišanjem pred odborom mednarodne teniške federacije: "Zanj upam, da bo lahko igral. Vse je storil na pravi način s pravimi procesi. Premagal je vse ovire, ki so morale biti premagane. Če bo dobil zeleno luč in bo uvrščen v ekipo, ga bom sprejel odprtih rok. Je Britanec, naredil je vse, kar je moral."
Je zdaj bolj jasno? Če bodo imeli v Bedenetu Britanci tenisača, ki je vedno pripravljen nastopiti za svojo novo državo, lepo zanje. Mi jim lahko le čestitamo in zaželimo srečo. Kot jo lahko zaželimo Aljažu Bedenetu – čeprav ni več Slovenec.
Da ne boste prehitro skočili v zrak, bom preuredil izjavljeno. Ne nastopa več za Slovenijo in pod slovensko zastavo. Slovenec pa bo ostal za vedno, tako kot bo Jakov Fak ostal Hrvat, ki pač za neko korist in športni razvoj nastopa za Slovenijo, pa naj še tako lepo govori z gorenjskim naglasom.
Če bodo kdaj v Sloveniji rekordne dosežke Bedeneta vpisovali v domače športne rekordne knjige, bom lastnoročno na Hrvaško poslal pismo, v katerem bom predlagal, da dopolnijo hrvaške biatlonske rekorde, čeprav jih je za Slovenijo dosegal v Mrkopalju rojeni šampion. Vzajemno sodelovanje pač, čeprav nas kdaj kakšna stvar razdvaja.
