Najboljši slovenski hokejist je v njem povedal, da ima v lasti tri hiše in dva avtomobila ter da za njegov denar skrbi skupina finančnikov; ta mu dobro obrača dolarje, ki jih dobiva od delodajalca, kluba Los Angeles Kings, s katerim ima sklenjeno 80-milijonsko dolarsko pogodbo. Anže je še razkril, da varčuje za pokojnino in da je njegov najboljši prijatelj Luka Dolar, ki skrbi za njegove stike z javnostmi v Sloveniji.
No, pa smo tam. Seveda je naloga predstavnika za odnose z javnostmi, da svojega klienta zaščiti, toda ne za vsako ceno, predvsem pa ne s polresnicami, ki so zapakirane tako, kot mu ustreza. Zelo podcenjujoče do predstavnikov sedme sile je, da PR AK11 misli, da bomo brez vprašanj požrli vse, kar nam servira na pladnju, in pri miru sedeli s plašnicami na glavi za svojim računalnikom. Luka, Anžetov najboljši prijatelj, zagotovo zelo dobro pozna naš poklic in do tega, kar je očital nekaterim, ga lahko pripelje samo zaslepljenost. To pa za dobro opravljanje službe piarovca AK11 ni dobro.
Če se malce vrnem k naslovu tega pisanja; mnogim se bo zdel dvoumen. Pa ni. Popolnoma jasen je, tako ali drugače. Zelo dobro se spomnim prihoda najboljšega slovenskega hokejista na Brnik, ko je prvič osvojil Stanleyjev pokal. Zbrala se je množica njegovih največjih privržencev, ki so cele noči spremljali tekme končnice lige NHL in potem kot zombiji hodili v službe. Pogovarjal sem se z njimi in res so pravi Kopitarjevi navijači, taki, ki bi zanj dali srce in dušo. Seveda so potem prišli pozdravit Anžeta ter mu čestitat v živo. Anže je bil prijazen, pogovarjal se je z njimi, hkrati pa je imel ob strani stojnico, na kateri je prodajal svoje AK11 kape in majice. Mar bi mu bilo res tako težko podariti tistih dvesto ali tristo majic ali kap ljudem, ki so ga gledali kot božanstvo? Jih je bilo res treba ožeti še za deset evrov? Morda pa je naslov tega pisanja res lahko dvoumen.
NAJ POVE TAKO, KOT JE, BREZ OKRASKOV
Seveda je bilo takoj jasno, da Anžetu Kopitarju nihče ne more prepovedati nastopa za slovensko reprezentanco na svetovnem prvenstvu. Tudi klub lige NHL, Anžetov delodajalec, ne. To je bilo izrecno potrjeno v članku Mateja Grošlja v Dnevniku. Seveda je bila dikcija pogovora med novim glavnim menedžerjem kluba in Kopitarjem takšna, kakršno smo pričakovali – Rob Blake je Anžetu močno priporočil, naj zavrne povabilo reprezentance za nastop na svetovnem prvenstvu v Parizu. Prav tako so zavrnili prošnjo slovenske hokejske zveze za odhod Kopitarja na svetovno prvenstvo. To seveda še vedno ne pomeni, da je Anžetu kdorkoli prepovedal nastop za reprezentanco, in Kopitar bi si lahko, če bi si res močno želel, pri Kingsih "izbojeval" nastop v Parizu. Pa si ga ni. Prav. Anže ima do tega vso pravico in zagotovo ima tudi tehtne razloge za tako odločitev. Veliko manj hude krvi bi bilo, če ne bi vsega skupaj zvalili na "vrhovno odločitev". To je zelo zavajajoče do slovenske javnosti in navijačev, ki imajo pravico izvedeti resnico. Ni samo klub kriv za to, da Anžeta ne bo na SP v Parizu, ampak je to odločitev skupaj s klubom sprejel tudi on. Tako se je pač odločil in s tem je moral sprejeti tudi posledice svoje odločitve. Tudi Goran Dragić se je odpovedal nastopu za reprezentanco in potem moral poslušati očitke na svoj račun, pa je bil Gogijev razlog zelo podoben Anžetovemu. Naj imamo pri obravnavi vrhunskih slovenskih športnikov, ki ne pridejo v izbrano vrsto, različna merila?
"Ali veste, koliko je Kopi naredil za Slovenijo?" se je pojavilo retorično vprašanje vernikov AK11. Vemo. Zelo dobro vemo. Tako kot vemo, koliko bi Anže s psihološkega (ne igralskega) stališča pomenil reprezentanci.
Pa bi bilo vse skupaj brez pomena, če bi Anže oziroma njegov najboljši prijatelj javnosti sporočila, da po dogovoru s klubom letos pod taktirko Nika Zupančiča ne bo igral. Ne bi bil ne prvi ne zadnji. Da, Anže. Težko je ohranjati videz brezmadežnega zvezdnika, o katerem se lahko govori samo najlepše, samo najboljše in samo pozitivno. Za to moraš tudi nekaj narediti.
Pa da ne bo pomote – Kopitar je naredil veliko, ogromno in je verjetno najprepoznavnejši slovenski športnik na planetu. Toda tudi to še ni razlog, da mu je vse dovoljeno in vse oproščeno, posebej, če pred množico slovenskih ljubiteljev hokeja izrečeš: "Vedno bom z veseljem igral za reprezentanco!" Potem pa ...
No, vsako veselje ima svoj rok trajanja.
