Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
28.03.2017 10:50:30
Deli članek:

Zastarelost in neznanje Srečka Katanca: Spoznanji, priznanji in skrbi

Grega Wernig

Pravijo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. In pravijo, da so slabe novice najslabše takoj ob njihovem rojstvu, nato s kakšno prespano nočjo ali dvema vse skupaj vendarle ni videti tako hudo.

No, za nastop slovenske izbrane vrste na Škotskem ne velja ne eno ne drugo. Blazno zanič mineštro bo treba pojesti še bolj vročo, kot je bila v nedeljo zvečer, videne slabosti pa se danes zdijo še slabše in še bolj skrb vzbujajoče kot neposredno na prizorišču zelo bolečega poraza.

»Ne znam,« je dejal Srečko Katanec in tega ni mislil niti malo sarkastično, niti malo cinično. »Ne znam,« je rekel in to ponovil še nekajkrat. Priznal je, kar smo spoznali še pred časom in kar je nato ponovil še nekajkrat. »Ne znam,« je poudarjal v kontekstu, da preprosto ni ne človek ne strokovnjak za vodenje izbrane vrste na kakršenkoli drugačen način od tega, na katerega je to počel v tistem tako zelo uspešnem rezultatskem obdobju na prelomu tisočletja in na katerega to precej manj uspešno počne od silvestrskega ponovnega imenovanja leta 2012. Priznal je že nekaj časa znano in tokrat dokončno potrjeno (ter z rdečo podčrtano) dejstvo, da potrebuje ves čas isto skupino ljudi, ves čas iste adute, ves čas iste tako imenovane jokerje, ves čas čim manj sprememb, čim manj novosti, čim manj takih ali drugačnih novincev.

V takih razmerah in takih okoliščinah zna, v kakršnihkoli drugačnih ne. To marsikdo pravi že nekaj časa in to zdaj končno pravi tudi on. Ko pripravlja marčevsko tekmo, se zna obnašati le na način, kot da novembra, decembra, januarja, februarja in taistega marca sploh ni bilo ter da se je o vsem treba odločiti na podlagi oktobra. Marca je želel na iste položaje postaviti (in jih tudi je postavil!) iste igralce, pa čeprav niso bili niti približno enako pripravljeni kot oktobra. Pri tem mu je bilo in mu je povsem vseeno, če se vmes zgodi karkoli ali kdorkoli drug, drugačen, vroč.

V Glasgowu je bilo to očitno bolj kot karkoli in še bolj kot kadarkoli. Kot smo poudarjali že ob vpoklicu tokratnih reprezentantov, so francosko izbrano vrsto marca preplavili nogometaši Monaca, in sicer zgolj zato, ker so velika uspešnica zadnjih nekaj mesecev. Pod Katancem jih ne bi bilo, pod Katancem bi namesto njih prišli oktobrski reprezentanti, četudi bi pet mesecev pozneje bili podrti, da bolj ne bi mogli biti. Naj bo jasno, Slovenija seveda nima niti približno takega bazena kot dežela galskih petelinov in niti približno takih uspešnic. A tudi ko se zgodijo kakšne manjše, pač našim razmeram primerne, ali pride do sprememb znotraj ustaljenega kadra, Katanca ne zanimajo. Oziroma kot je priznal, z njimi ne zna.

Ne zna se odzvati na premike, ne zna prilagajati moštva, ne zna najti kakšnega novega bonbončka in ga priključiti ekipi, ki jo ob ponovnem zboru vodi, kot da se je z njo nazadnje videl predvčerajšnjim, ne pred petimi meseci. Kot da ni bilo tega hitro minljivega, a vseeno dooolgega časovnega obdobja, v katerem se v moderni dobi tako v nogometu kot v svetu nasploh lahko zgodi ogromno. Pravzaprav vse in še več. Ne pravimo, da so se v slovenskem primeru zgodili trije novi člani udarne enajsterice, toda zagotovo so se zgodili nujni premiki znotraj nje in morda kak dodatek v podobi vročega novinca v izbrani vrsti ali dveh, ki bi bila zraven z drugačno vlogo kot domžalska – prosto po selektorju – sparing partnerja za trening. Katanec je bil staromoden in zastarel že pred dobrimi petnajstimi leti, ko je njegova zasedba spisala tako imenovano slovensko nogometno pravljico.

Bil je konzervativen in nazadnjaški, reprezentanca je bila v tem pogledu svetovna posebnost, toda v tej posebnosti se je sestavil edinstven mozaik, v katerem je Slovenija delovala in zmagovala proti (skoraj) vsej nogometni logiki. Neponovljiva skupina fantov se je v kako desetletje preživetem konceptu paradoksalno znašla najbolje in dobili smo vse, zaradi česar je Katanec še danes eden največjih športnih junakov. Makedonci so želeli nekaj takega ponoviti, Združene arabske emirate žal vidimo kot klasično inkasantsko službo, sicer pa se v vsem tem času med letoma 2002 in 2012 ni našel junak, ki bi bil pripravljen na tega in takega strokovnjaka resno staviti. Verjetno ne naključno.

Na sceno se je Katanec zares vrnil šele z vrnitvijo na mesto slovenskega selektorja, in če je ta poteza kratkoročno delovala po kriteriju kulta osebnosti ter igranja na nostalgično noto, dolgoročno doslej ni prinesla ničesar oziroma je (če smo prizanesljivi) prinesla zelo malo. Nič čudnega, ko pa nekdanji in sedanji selektor svojega načina dela in svojega pristopa ni spremenil, v sferi linearnega toka časa (če kje obstaja kakšna druga sfera, se opravičujemo) pa to pomeni, da sta oba zdaj stara že skoraj trideset let.

Da, reprezentance so se na tak način sestavljale in na tak način vodile pred tremi desetletji, torej približno tedaj, ko je Srečko še – zelo uspešno, da ne bo pomote – igral za jugoslovansko. Tedaj je čas tekel precej počasneje, tedaj je bilo neprimerno manj tekem, neprimerno manj klubskega dogajanja, neprimerno manj premetov, premikov in prevalov. Mogoče je bilo držati svojo linijo in izbrano vrsto voditi, kot da je zaprt krog srečne družine s stalnimi vlogami v njej, nato pa je tak pristop postal približno tako primeren kot ponedeljkovo klicanje na stacionarni telefon in dokončno dogovarjanje za sobotno snidenje pod uro na železniški postaji.

Nič ni narobe, če ima kdo še vedno najrajši take zmenke, težava nastane, če želi z njimi voditi našo reprezentanco. In jo po robu postaviti ekipam, ki po pravilu delujejo povsem drugače. Celo najmočnejše izbrane vrste dajejo prednost najbolj vročim, taktiko prilagajajo njim in ne bežijo od sprememb. Celo najmočnejše, najbolj uigrane marca oktober praktično ne zanima. Našli boste nešteto primerov, zelo zgovoren pa je tudi škotski. Medtem ko je Katanec v marčevskem soncu Glasgowa brez predhodne prijateljske tekme vlekel oktobrske poteze, je njegov kolega na drugi strani Gordon Strachan vse odločitve sprejel na podlagi aktualne forme igralcev in tri dni stare pripravljalne preizkušnje proti Kanadi. Sprejel jih je in selektorskega tekmeca povozil kot majhnega otroka.

Ne moremo si torej pomagati, da ne bi razumeli, kot da je s tekmo v Glasgowu in z nastopom po njej Katanec v resnici priznal, da ne zna biti moderen selektor moderne reprezentance v modernem času. Da zna zgolj nekaj drugega, za kar je veliko vprašanje, ali je ob današnjih značilnostih potegovanja za uvrstitev na velika tekmovanja sploh lahko kakorkoli koristno. Škotska se je prilagodila nasprotniku, prilagodila se je danim razmeram, prilagodila se je vsem trenutnim posebnostim in je ponižala tekmeca. Slovenija pa je proti povsem drugačnemu nasprotniku in v povsem drugačnih okoliščinah želela fotokopirati svoja tako zelo uspešna nastopa proti Slovaški in Angliji. Z istimi možmi na ključnih položajih, z enakim pristopom, z enakimi taktičnimi rešitvami.

Grega Wernig

Med drugim tudi z Josipom Iličićem v vlogi neutrudnega tekača od nasprotnega branilca do branilca, kar je bila proti favoriziranim tekmecem odlična rešitev, v vlogi favorita pa strel v lastno koleno. Kot še nekaj podobnih trmastih vztrajanj, ob katerih človek kar ni mogel verjeti, da jih resnično vidi. A kako je ob vsem tem torej mogoče, da je Katanec oktobra vendarle našel nekaj novih rešitev in bil videti kot feniks, ki vstaja iz pepela? Odgovor se nam ne zdi tako zapleten, pravzaprav je tedanjo povsem nepričakovano renesanso danes pojasniti precej lažje, kot jo je bilo takrat.

V brezizhodnem položaju je selektor panično premaknil nekaj zadev ali pa je celo dovolil, da jih je namesto njega premaknil pomočnik Tomaž Kavčič. V novih okoliščinah, ki so z manj panike zahtevale nove odločitve, nove rešitve, nove ideje, pa je zmrznil kot prehitro vrnjena lastovka. Tu pa je še en zelo pomemben vidik, še eno zelo pomembno spoznanje, ki odpira oči in skozi njih možgane polni s skrbmi. Ne glede na to, koga, kako in kam je Katanec dal igrati, neizpodbitno dejstvo je, da so ga za nameček pustili na cedilu. Praktično vsi po vrsti so bili tako grozno slabi, da bi jih bilo celo nesmiselno poimensko pribijati na križ. Ob tem je praktično jasno, da ta generacija slovenskih nogometašev ne zna delovati v normalnih razmerah, kaj šele v idili.

Prijazno medijsko pisanje in evforično navijaško rajanje prineseta popolno brezkrvnost, nezainteresiranost, motiviranost na ravni polha med zimskim spanjem. Celo skrajno čustven prihod staršev ob tem ni spremenil ničesar in očitno bi bilo popolnoma vseeno, če bi zraven priletelo še celotno letalo hišnih ljubljenčkov; hrčkov, činčil, papagajev, mačk in kakšnega pitona. Očitno jih motivira le spletka. Vaše nezadovoljstvo in pljuvanje, naše kritiziranje in kakšna afera Kampl povrhu. O tem smo prepričani, to zdaj verjetno veste vi, nekateri igralci so že praktično priznali javno, drugi ob ugasnjenih mikrofonih. Ob tem pa resnično ni jasno, kaj nam je storiti v pričakovanju naslednjih, odločilnih tekem. Sploh če bo kolobocijo še naprej vodil človek, ki pravi, da ne zna.