Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jure Bohorič
Jure Bohorič
20.11.2014 11:32:48
Deli članek:

Pet adutov za osvežitev podobe

V Stožicah je tako imenovana reprezentanca B pustila zelo soliden vtis, čeprav je morala priznati premoč Kolumbiji. Ki pa je, tega ne smemo pozabiti, vendarle tretja najboljša izbrana vrsta na Fifini lestvici.

 Če so bili gledalci v Stožicah na začetku še sumničavi, so jih »rezervisti« nato hitro navdušili s svojo energijo, bojevitostjo, željo, srčnostjo. In na koncu so bili glasnega aplavza deležni kljub rezultatu. Tudi ta aplavz pa bi selektorju moral dati misliti, kako dejansko naprej.


1. NEJC PEČNIK

Korošec je bil eden boljših na tekmi v Litvi (če ne kar najboljši), izstopal je tudi na obračunu s Kolumbijo, toda na Wembleyju, kjer je leta 2009 podal za zadetek Ljubijankića, za dokazovanje ni dobil niti minute. Katančeva napaka? Morda. Ocenite sami ... Na splošno se vse bolj zdi, da ima Pečnik v reprezentanci minutažo, ki je manjša od tega, kar bi si glede na klubske igre zaslužil. V pretekli sezoni je bil srbski prvak s Crveno zvezdo, delije so ga izbrale celo za najboljšega igralca rdeče-belih; tudi to pove marsikaj. Star je 28 let in mirno lahko zapišemo, da je že v zrelih letih. Izkušenj ima več kot dovolj, kruh si je služil na Portugalskem, v Rusiji in Angliji, predvsem pa po selitvi v Beograd redno igra iz tedna v teden. Že od nekdaj je znan kot pravi borec, ki med vsemi z igrišča odide z najbolj umazanim dresom. V tem trenutku bi desno krilo moralo biti njegovo.


2. ROBERT BERIĆ

Srečko Katanec pravi, da Slovenija z dvema napadalcema ne more igrati. Tako se je odločil po nekaj minutah tekme s Švico. Ko je bilo to, da sta v igri dva napadalca, verjetno še najmanj krivo za to, da so nas Švicarji vozili gor in dol po igrišču. Na obračunu s Kolumbijo, ko bi dejansko lahko eksperimentiral, vaje ni želel ponoviti. Kljub temu pa je prav v napadu zaigral nogometaš, ki mu je poslal jasno in glasno sporočilo. Robert Berić je bil za številne najboljši Slovenec. Kot ris se je boril z močnimi kolumbijskimi branilci, dobival skok za skokom, zaustavil številne žoge in soigralcem odprl veliko prostora za nevarne akcije. A kaj ko je med njim in prvim naslednjim kot po pravilu zevala prevelika luknja. Če bi imel ob sebi – recimo – Milivoja Novakovića, bi njegov slog igre prišel še precej bolj do izraza. Ampak Slovenija pač ne igra z dvema napadalcema …



3. PETAR STOJANOVIĆ

V soboto je Slovenija v Boštjanu Cesarju dobila novega rekorderja po številu reprezentančnih nastopov, v torek pa v Petru Stojanoviću novega najmlajšega nogometaša z nastopom v dresu izbrane vrste. Ljubljančan je za zgolj nekaj dni prehitel Reneja Miheliča in končno le dočakal trenutek, ki bi po mnenju številnih moral napočiti že prej. Kljub mladosti Stojanović navdušuje v dresu Maribora, ni se ustrašil niti preizkušenj v ligi prvakov. Na splošno na igrišču deluje za svoja leta neverjetno zrelo. Je miren in preudaren, marljiv v obrambi in vedno željan prodorov na nasprotnikovo polovico. Drži, star je šele 19 let, po čudnih slovenskih standardih je še premlad za reprezentanco, kaj šele za prvo enajsterico. Toda mi pravimo drugače: če lahko igra v ligi prvakov, lahko tudi v kvalifikacijah za EP. Če nič drugega, je Mišo Brečko po dolgem času le dobil resnega tekmeca za desni bok.


4. DEJAN LAZAREVIĆ

Zdi se skoraj neverjetno, da se je Dejan Lazarević šele v torek prvič znašel v udarni enajsterici slovenske reprezentance. Res je, da smo vnovič dobili dokaz, kako bi moral pri igri precej bolj uporabljati tudi glavo, ne le »turbo pogon«, toda glede na to, kdo je vse pred njim dobil prednost, je to, milo rečeno, smešno. V nekaterih napadalnih akcijah je bil na tekmi s Kolumbijo izjemen, vnovič je dokazal, kako koristen je, ko nasproti stoji tekmec z razredčeno obrambo. V protinapadih je skoraj neustavljiv, a res je, da vse tekme niso takšne. Zato na vseh ni enako uporaben, je pa vsekakor tip igralca, kakršnega pri nas v tem trenutku nimamo. Morali bi ga znati bolj izkoristiti, tudi sam pa bo moral biti malce bolj prilagodljiv. V prvem polčasu torkove tekme je recimo vse prevečkrat pustil samega Erika Janžo v boju s Cuadradom in Rodriguezom. Ampak tudi to se da popraviti.


5. GORAN CVIJANOVIĆ

Reprezentančno leto 2014 bi zlahka opisali kot leto brez kreativnosti. Slovenija je odigrala osem tekem, na petih ni zabila niti enega gola. Da o tem, koliko težav je imela pri ustvarjanju nevarnih akcij, niti ne začnemo razpredati. A prav zaradi tega je še toliko bolj nerazumljivo, da je Srečko Katanec v teh 12 mesecih priložnost za dokazovanje ponudil le redkim nogometašem, ki bi lahko kaj spremenili na bolje. Goran Cvijanović jo je dočakal šele na zadnji tekmi; no, prej si je verjetno niti ni zaslužil. Dolgo je potreboval, da si je uredil klubski status, selitev na Reko pa je bila zagotovo zadetek v polno. Spet je začel igrati, spet si je okrepil samozavest in tudi v Stožicah je potrdil, da ga glede na sposobnosti velja imeti zraven. Morda ne za prvo enajsterico, zagotovo pa kot pomoč, ko v igri potrebuješ še dodatnega igralca z natančno podajo in idejo v igri.