V dobrem in v slabem pogledu, predvsem pa v neskončno realnem. Barcelona je četrtič v zgolj devetih letih postala evropski prvak in dokončno zaznamovala obdobje modernega nogometa informacijske dobe, pri čemer je to uspelo trem garnituram ponosa Katalonije. Tista iz leta 2006 se je precej razlikovala od tvorke naslednjih dveh naslovov, slednja pa nikakor ni enaka tokratni veliki zmagovalki. Celo daleč od tega.
Bilo je v trenutku, ko si na tribunah berlinskega olimpijskega stadiona sploh še nismo bili na jasnem, ali je finalne tekme letošnje lige prvakov dejansko v vseh pogledih konec ali pa bo po zadetku Neymarja na končnih 3:1 na zadnji sodniški žvižg treba počakati še kakšno sekundo. V vsakem primeru ni bilo več nobenega dvoma o tem, da je Barcelona premagala Juventus z izidom 3:1 in enemu najbolj cenjenih angleških kolegov se je v delčku sekunde v glavi zložilo impresivno število koščkov precej kompleksne sestavljanke.
Pri tem pa sta se pogleda srečala in brez kančka lažne skromnosti je kolumnist z Otoka zelo dobro vedel, da rahlo kimanje z glavo ni bilo le znak vljudnosti, temveč popolnega razumevanja. Morda je celo dobil občutek, da je ubesedil žarnico, ki se je prižgala tudi v naši glavi, in se pri tem – ponovno brez lažne skromnosti – ni kaj dosti zmotil. Po letih spremljanja Barcelone in mesecih temeljitega razmišljanja o njeni aktualni zasedbi ter o poti, ki je do nje pripeljala od rekordno šampionske ekipe iz obdobja od 2008 do 2012, se je primerjava dveh zmag z identičnim izidom 3:1 ponujala kar sama od sebe. Kajti ne gre za kakršnikoli zmagi in ne gre za zmagi na katerihkoli tekmah. Gre za dejstvo, da je ponos Katalonije s tem rezultatom slavil v finalu lige prvakov leta 2011, ko je prišel do svojega četrtega evropskega naslova, in da ga je ponovil skorajda natanko štiri leta pozneje, ko je zbirko najprestižnejših klubskih lovorik zaokrožil na simpatični številki pet.
Pri tem pa sta bili zmagi resnično tako zelo različni, da se pri vzporednicah in ločnicah skriva velik del zgodbe o tem, kaj letošnja šampionska Barcelona pomeni v primerjavi s tedanjo in za kako drugačno zgodbo v resnici gre. V dobrem in v slabem pogledu, predvsem pa – tako si drznemo verjeti – v neskončno realnem.
ZNATI POGLEDATI V DROBOVJE
Če bi nogomet obstajal v nekem nepredstavljivem svetu, ki ne obstaja in tudi ne sme obstajati, bi Neymar vedel, da bo po koncu njegove akcije v zadnji minuti sodniškega podaljška v vsakem primeru sledil zaključni žvižg in bi se ustavil. Preprosto ne bi dosegel zadetka in ne bi dovolil, da bi se tekma končala z enakim izidom kot obračun Barcelone in Manchester Uniteda pred štirimi leti. Če so namreč Katalonci na londonskem Wembleyju po vseh kriterijih povsem nadigrali rdeče vrage in jih na trenutke celo osmešili, njihova letošnja zasedba Juventusu ni naredila ničesar takega. Celo niti približno takega.
Če je bila Barcelona od Manchester Uniteda boljša za več kot dva zadetka in je tedaj izid 3:1 deloval nepravično po tej plati, od torinske stare dame ni bila boljša za dva in se zdi enak izid nepravičen na tak način. Da, prav neverjetno je, kako lahko nogomet kot nepreklicno edinstven šport privede do rezultatsko enakih in dejansko tako zelo različnih zmag, toda tako pač je, tudi zaradi tega ga imamo radi, je pa vsekakor treba znati pogledati v njegovo drobovje. Pa čeprav s špekuliranjem.
V njem bi Barcelona leta 2011 morala zmagati z vsaj 5:1 in preteklo soboto zgolj z 2:1. V njem pa tudi brez zadržkov prihajamo do ugotovitve, da letošnja zasedba Juventusa nikakor ni boljša od takratne zasedbe Manchester Uniteda. Čeprav so take primerjave izjemno težke in jim je mogoče oporekati na nešteto ravneh, s polnim zavedanjem teh možnosti zadnja dva Barcina nasprotnika v finalih lige prvakov označujemo kot precej enakovredna, zadnji dve šampionski ekipi po novem enega najbolj trofejnih evropskih klubov pa razlikujemo tudi na podlagi tega. Nikakor ne zgolj na podlagi tega, bog ne daj. Vsekakor pa gre za tako lepo igro številk, občutkov, slutenj in dejstev, da jih je pri vrednotenju ter umestitvi novih evropskih prvakov v čas in prostor preprosto treba čim bolj osvetliti.
KOT JIH JE BILO ŠE NEKAJ
Naj se razumemo, evropski klubski prvak je postala trenutno najboljša klubska ekipa na stari celini. O tem ni in ne more biti niti najmanjšega dvoma. Na evropski vrh se je zavihtela ekipa, ki je več od konkurence pokazala pod črto celotne sezone 2014/15, pa tudi v ligi prvakov kot taki, v njenih zaključnih bojih in navsezadnje v velikem finalu tega tekmovanja. Čeprav bi se z nekaj epizodami na čelu z nedosojeno enajstmetrovko nad Paulom Pogbajem tik pred zadetkom Barcelone za prelomnih 2:1 precej izenačeno srečanje vsekakor lahko prevesilo tudi v drugo smer, je bil njegov zmagovalec vendarle boljši nasprotnik, tega mu ne more vzeti nihče.
Toda evropski prvak je vendarle postala drugačna Barcelona, ki je nekakšen hibrid med dvakratno evropsko prvakinjo iz ere trenerja Josepa Guaridole in drugačnimi, bolj običajnimi ter manj zgodovinskimi zmagovalci bodisi lige prvakov bodisi njenega predhodnika. Zgolj na redkih točkah tega tekmovalnega obdobja je bil ponos Katalonije videti tako zelo dominanten, kot je bil ob pohodu do evropskega naslova leta 2011, pa tudi do finalnega uspeha proti istemu nasprotniku (torej Manchester Unitedu) dve leti prej, tedanje trojne krone in še mnogih drugih vmesnih uspehov.
Takratna Barcelona je mlela brutalneje, kot je kadarkoli mlel kdorkoli, raniti jo je bilo mogoče le po naključju, in kdor jo ima za najmočnejšo klubsko ekipo vseh časov, ima gotovo prav. Tokratna je po štiriletni katalonski odsotnosti z vrha ponovno najboljša v Evropi, toda najboljša na način, na kakršnega je bilo v preteklosti najboljših kar nekaj ekip. Bila je ranljiva skozi vso sezono evropskega klubskega nogometa. Pravzaprav še najmanj v ligi prvakov, a če nič drugega, je bila ranljiva v finalu, pa čeprav je prišla do enake zmage kot tedaj, ko o ranljivosti ni bilo ne duha ne sluha. Dopuščala je spuščanje v enakovreden boj, v kakršnega se je navsezadnje spustil Juventus, v tem boju je pogosto tvegala več kot tisto z brutalno rušilnostjo in na koncu je bila najboljša v njem.
SVEŽA KRI, NOVI MEHANIZMI
Vse to pa je logično, kajti v primerjavi z letom 2011 gre za precej spremenjeno ekipo, sestavljeno na drugačen način in vodeno z vsaj nekoliko drugačno filozofijo. Simbolika sobotne zmage je v tem pogledu sicer nekoliko pretirana; pretirano je, da so vse tri zadetke dosegli nogometaši, ki jih pred štirimi leti še ni bilo pri Barceloni in so za nameček k njej prišli tudi po poletju leta 2012, ko je ekipo zapustil Guardiola in ko se je v večini pogledov končalo neko obdobje.
Pretirano je celo to, da sta izrazito pomembnejši tretjini omenjenih zadetkov dosegla nogometaša, ki sta v nasprotju s strelcem nepomembnega (a vendarle simbolno tako zanimivega) zadetka za 3:1 Neymarjem, ki je v Katalonijo prišel leta 2013, Barco okrepila lansko poletje. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da so na stadionu Cam Nou sestavili povsem novo ekipo in da so se v največji meri zanesli na novince, kar nikakor ne drži. Kot rečeno, ekipa je hibrid. K šampionski sezoni je vendarle tako kot k tisti 2010/11 in rekordni 2008/2009 največ prispeval eden najboljših nogometašev vseh časov Lionel Messi, ki je kljub težavam v prvem polčasu in nedoseganju lastnih standardov pustil svoj pečat tudi na berlinskem finalu.
Vse prej kot zanemarljivi so tudi prispevki edinstvenega zmagovalca finalnih tekem Andresa Inieste, ki je bil izbran celo za najboljšega posameznika sobotnega finala, in še nekaterih igralcev, ki so tvorili (oziroma tvorijo) obe zgodbi. A po drugi strani je prav, da je simbolika strelcev opozorila na precejšnjo pomembnost sveže krvi, ki je Kataloncem tako zelo manjkala po odhodu Guardiole in ki jo je bilo precej premalo tudi po prihodu Neymarja. Iniesta kljub vsemu ni več Iniesta izpred nekaj let, poslavljajoči se Xavi Hernandez je zelo daleč od tedaj najboljšega vezista in svetu ter nasploh se je podrlo kar nekaj mehanizmov prejšnje šampionske generacije, tako da je bilo treba poiskati nove. Kar so z okrepitvami in njihovimi vlogami tudi tako zelo uspešno storili.
NUJNO IN TAKO ZELO POSREČENO
Neymar je po lanski sezoni privajanja k letošnji sezoni katalonskega zmagovitega preporoda prispeval ogromno, to mu je treba priznati brez zadržkov. Zadetka v finalu si morda ni zaslužil, tako kot si Barca ni zaslužila končnih 3:1, toda prispeval je zelo pomembno podajo v akciji za prvi gol, predvsem pa je odigral izjemno tekmovalno obdobje, v katerem je postal eden najpomembnejših posameznikov v zasedbi Barcelone in tudi eden najboljših nogometašev na svetu.
Zadetek Luisa Suareza za 2:1 je bil precej pomembnejši, Urugvajčev prispevek k celoti z oznako 2014/15 pa vsaj tako pomemben kot Brazilčev. Potreboval je nekaj časa, da se je po izteku kazni privadil tako na novo okolje kot na pritisk na ramenih ožigosanega, toda nato je figurativno eksplodiral in prispeval svoj lonček k morda najboljši napadalni trojici v zgodovini lige prvakov in evropskega nogometa nasploh.
Kot nalašč pa se je v soboto med strelce vpisal tudi Ivan Rakitić, ki mu je po prej omenjenih težavah in spremembah pripadla vloga nove limfe v zvezni vrsti in ki se je v tej vlogi tako zelo dobro znašel. Tudi Hrvat je imel krajše obdobje za privajanje, v katerem ni bil najbolj prepričljiv, toda nato je dosegel raven nastopov za Sevillo in jo v zaključku sezone verjetno tudi presegel. Postal je še ena odlična okrepitev v ekipi, ki je okrepitve nujno potrebovala in ki jih je tako posrečeno našla.
Pa ne le Suareza in Rakitića, omeniti je treba še najmanj oba vratarja, pri čemer je svoj pečat pri pohodu do naslova evropskega prvaka pustil za branjenje v ligi prvakov zadolženi Marc-Andre ter Stegen. Pustil ga je tudi v finalu, kajti nikakor ne gre zanemariti (ravno nasprotno) velemojstrstva in kirurške natančnosti nekaterih podaj z nogo, ki so reševale zapletene situacije ob taktično zelo visokem pritisku Juventusa.
TREBA JO JE BILO DOBITI DRUGOD
Ko govorimo o izjemnih okrepitvah, je kajpak treba izpostaviti še nekaj. Ob vsem že zapisanem je letošnja Barcelona tudi Barcelona, ki se od tiste, ki je s 3:1 premagala Manchester United, občutno razlikuje še po nečem. Z redkimi, skorajda zanemarljivimi izjemami, ki so pregovorno potrjevale pravilo, je bila Guardiolova Barca resnično edinstven poklon domači vzgoji nogometašev nekega kluba.
Enriquejeva Barca to ni oziroma je tudi v tem pogledu hibrid. Že zdaj zapisano za Messija, Iniesto in še nekatere velja tudi na tem mestu, nasproti (ali ob bok, kakorkoli pač hočete) pa jim je treba postaviti že zapisano na temo Neymarja, Suareza, Rakitića ter Stegna in še nekaterih, ki so v Katalonijo prišli po povsem drugi pot. Čeprav je mladinska akademija z blagozvočnim imenom La Masia postala svetovna uspešnica, se je vsesplošno napovedovanje stalnega dotoka igralcev največjega svetovnega formata izkazalo za povsem napačno.
Vanj so verjeli navijači, vanj so verjeli celo širši krogi, vanj so nekaj časa verjeli tudi v klubu. Toda kmalu je postalo jasno, da so Messi, Xavi in Iniesta edinstveni, letenje še nekaterih igralcev, ki bi v drugačnih okoliščinah nase opozorili v precej manjši meri, na njihovih krilih pa prav tako. La Masia je vredna vsega spoštovanja, a tako kot ni bila čudodelen proizvajalec evropskih prvakov v malce bolj oddaljeni preteklosti, ni mogla biti niti zdaj. Potrebno svežo kri je Barca morala dobiti drugod. Da bi znova postala vladarica in res povsem zaznamovala daljše časovno obdobje, je morala spremeniti filozofijo, opustiti novačenje v lastnem mladinskem pogonu in seči v žep. Globoko seči v žep.
Seštevek cen simbolno resnično močnih strelcev treh zadetkov sicer ni realovski, a od njega ni prav dosti oddaljen. Barca je kupovala zelo veliko, kupovala je zelo drago in temu primerno je morala svoj slog nekoliko spremeniti ter ga približati ekipam, sestavljenim po tej poti. Njene tokratne uspehe je treba pripisati tudi igralcem, ki imajo z La Masio skupnega le to, da so kupi denarja zanje prišli iz uspehov tiste zgodovinsko vzgojene zasedbe.
