Prav mogoče je, da za otok z imenom Lampedusa, ki velja za enega najlepših kotičkov Sredozemlja, niste slišali, dokler ta košček raja na Zemlji ni postal zlovešči pekel. Svoj biser, ki je precej bližje obali Tunizije kot kateremukoli delu Evrope (kaj šele Italije), so naši zahodni sosedi napol namenoma napol po spletu okoliščin skrivali ravno dovolj. Torej do te mere, da je turizem na njem cvetel, hkrati pa so se uspeli povsem izogniti masovnemu prihodu obiskovalcev, ki bi pretirano skazil pristne vasice, neokrnjeno obalo in (po mnenju mnogih) najlepše evropske plaže. Lampedusa je resnično predstavljala avtentičen dopustniški paradiž, ki se je v vseh pogledih držal ob strani in ki ga je bilo brez podrobnega poznavanja razmer resnično zelo lahko spregledati.
Na žalost pa ga je bilo nemogoče spregledati v zadnjih mesecih, kajti slabe novice potujejo hitreje od dobrih, zelo slabe še hitreje od zelo dobrih, tiste iz voda okrog čarobne Lampeduse pa spadajo celo v grozljivo kategorijo, ki jo je zelo težko poimenovati in ki v vseh pogledih presega običajne oznake. Ker gre za evropsko ozemlje, najbližje brezvladni Libiji, kjer si razne združbe služijo umazan denar z obljubljanjem pobega iz negotovosti črne Afrike v domnevno Indijo Koromandijo, je ravno nesrečni italijanski otok postal cilj največjega števila begunskih plovil. Ker so mnoga med njimi v obupnem stanju, ker so močno preveč naložena, ker potujejo ob vsakem vremenu in ker se njihovi kapitani s pomorstvom ukvarjajo priložnostno, je Lampedusa postala sinonim za tisoče žrtev, ki bi jih po svojih najboljših močeh (od katerih je trenutno precej oddaljena) morala preprečevati tudi stara celina.
Brutalna smrt je v turkiznem morju karibskega videza postala nekaj šokantno vsakdanjega, tudi uspešen pristanek na obalah donedavnega otoka sreče pa po navadi prinaša vse kaj drugega kot njo. Pomeni begunska taborišča, pomeni azilske domove, pomeni vse kaj drugega kot evropska med in mleko. Čeprav bi bil marsikdo pripravljen zamenjati razmere v podsaharski Afriki za katero od teh italijanskih nastanitev, ki si komajda zaslužijo ta naziv, je resnično boljše življenje tudi v primeru preživetja oddaljeno svetlobna leta. Pri čemer z izrazom resnično boljše življenje mislimo zgolj najbolj osnovno osnovo in se niti v sanjah ne približujemo čemu lepšemu od tega. Tako kot se mu ob uspešnem izkrcanju ni niti v najbolj norih sanjah približeval gospod z imenom Tachi, ki je priplul iz libijske prestolnice Tripoli in ki je s trebuhom za kruhom vanjo prišel iz ganske Akre. Priplul je ravno na eni od tistih najslabših, najbolj nevarnih bark in je za začetek imel le ene sanje: da bi svojega sina Godfreda k sebi v Italijo pripeljal po bolj varni poti.
Pri tem je pameten, razgledan in tudi relativno izobražen človek poleg družinskega aduta v rokavu imel še enega. Nogomet. Donsah mlajši je v Akri pridno hodil v šolo in ob tem zelo uspešno igral za lokalno mladinsko moštvo, njegov oče pa je bil prepričan, da bi sinov talent na položaju vezista lahko odigral vlogo jezička na tehtnici. In ga sčasoma je. Tachi je kmalu začel delati na Siciliji, si tam nabirati stike, in ko mu je Godfreda resnično uspelo pripeljati po nekoliko bolj varni poti, so pri tem pomembno vlogo odigrali ljudje, ki so ga želeli preizkusiti kot nogometaša. Stvari pri tem niso šle gladko, kajti zaradi težav s papirji ga je moral sicilski prvoligaš Palermo nekajkrat poslati nazaj v Gano, toda oče in sin sta vztrajala, sčasoma premagala birokracijo in tudi dokazala, da gre za resničen talent. Palermo ga je kot takega posodil Veroni, tam je zablestel v mladinskem pogonu in pri rosnih 17 letih doživel celo debi v prvi ekipi, sanje pa so dokončno postale resničnost, ko je mladenič povsem prepričal vodilne može kluba s tretjega italijanskega otoka. Cagliari mu je dal profesionalno pogodbo, dal mu je polnopravno mesto v prvi ekipi, dal mu je zaslužek iz nekega drugega sveta in dal mu je tudi izjemno priložnost za dokazovanje v elitni italijanski serie A.
Da bi bila mera polna, je Donsah ponujeno znal tako upravičiti kot izkoristiti. V iztekajoči se sezoni je obveljal za enega najboljših mladih vezistov na italijanski sceni in že pri rosnih letih povsem rešil tako svojo kot eksistenco celotne družine. Oziroma še precej več kot to, kajti vsi skupaj so potrebovali mnogo manj od tega, kar jim zagotavljajo Godfredovi dohodki ob koncu resnično izjemne sezone. Ni dvoma, tudi če v svoji karieri ne bi šel niti koraka dlje, je Donsah uspel bolj, kot je bilo mogoče sanjati, in prišel dlje, kot je bilo mogoče predvideti v najbolj absurdnih blodnjah. Tudi če nikoli ne bi dosegel nič več, je glede na svoje izhodišče dosegel že vse. Toda vse kaže na to, da je že na tej točki prerasel Cagliari in da se sinu begunca iz čolna smrti obetajo stvari, ki jih zaradi tresenja glasu komajda lahko izgovori celo zdaj, kaj šele da bi o njih razmišljal pred nekaj leti.
O fantu so poizvedovali ogledniki Arsenala, Manchester Cityja in Tottenhama, Cagliari je zaradi zanimanja močnejših klubov zavrnil ponudbo PSV-ja, zelo zainteresirana Roma pa bo očitno morala priznati poraz v uvodu omenjenemu Juventusu. Nameni stare dame so menda tako zelo resni, da je že pripravila šest milijonov evrov (je sploh treba poudariti, kaj ta denar predstavlja v svetu ljudi iz čolnov?), in marsikdo je na uspešnost posla pripravljen staviti marsikaj. Si predstavljate? Če bi Donsah res postal član najboljše italijanske ekipe in finalistke lige prvakov … A naj poudarimo še enkrat: tudi če ne bi! Na nogometni ravni bi šlo za gromozanski korak, na življenjsko-človeški pa sta Godfred in njegov oče na vrhu sveta že zdaj.
