Postavljata se vprašanji, kako resno mislijo vodilni možje kluba in ali so se zganili še pravočasno, da bi bili v svoji očitni nameri lahko uspešni. Glede na številne laži in zablode v zadnjih letih pa je iskanje odgovorov zelo zapleteno.
Obljubljal je napačne stvari, rekel ne napačnim ljudem, imenoval napačne trenerje, angažiral napačne igralce in se izgovarjal na napačne stvari. Še nedolgo tega eden največjih evropskih klubov se je tam nekje pred petimi leti (čeprav je znake tega kazal že prej) dokončno izgubil v razburkanem morju, v katerem je sam sebi predstavljal najbolj nadležno utež, ki ga je neusmiljeno vlekla proti dnu. Ko je postalo kristalno jasno, da iz tega ali onega razloga (v resnici sploh ni pomembno, katerega) družina Berlusconi ni več zmožna vlagati omembe vrednih sredstev, in ko se je tega zavedal že ves svet, si je Milan pred resnico zatiskal oči. Oziroma jo je vsaj želel skriti pred taistimi ljudmi (zaradi česar je bilo početje še toliko bolj absurdno), ki so položaj zelo dobro poznali.
Z ultra varčnim iskanjem bodisi odsluženih bodisi iz drugega razloga odpisanih nogometašev so vodilni možje nekako skušali ohranjati videz velikega kluba, se pri tem dodatno smešili, menjali nič krive (pa čeprav občasno tudi same po sebi nesposobne) trenerje in sčasoma prišli do točke, ki je bila neizbežna. Težko je reči, ali so v to, da bi se ji lahko izognili in da bi res lahko ostali nekje pri vrhu (vsaj italijanskega nogometa), verjeli tudi sami. Morda da, morda ne, a v tem kontekstu niti ni pomembno. Je pa resnično bila neizbežna in danes Milan nikakor ni na sredini italijanske prvenstvene lestvice zato, ker bi se mu po spletu okoliščin primerila povsem polomljena sezona, kakršna je bila na primer lanska sezona Manchester Uniteda.
Rdeče-črni iz svetovne prestolnice sezone so na teh položajih že drugo leto zapored in imajo po vseh kriterijih ekipo, trenerja ter še kaj, kar si višjega položaja preprosto ne zasluži. Ne le svetlobna leta od vodilnega Juventusa in evropskih meril, Milan močno zaostaja tudi za precej manjšimi in manj bogatimi italijanskimi klubi, kar je glede na realno manjše vložke od njihovih precej logično. Ne gre le za velikana v krizi, že pred časom smo se brez zadržkov začeli pogovarjati o klubu, ki se je svojemu nekdanjemu statusu povsem odpovedal in začel bresti po močvirjih popolne pozabe. Nogometna zgodovina pozna večkratne evropske prvake, ki so povsem izginili z evropske nogometne scene, in vse bolj je kazalo na to, da bo izginila tudi nekdanja eminentna institucija z največjim številom naslovov med njimi. Če se ne bi nič spremenilo, je bila to edina mogoča pot, očitno pa je to dejstvo zganilo tudi najbolj trmaste v vodstvu kluba, ki je nekdaj postavljal standarde veličastnosti.
DOBRI ZNAKI, A VSEENO NEJEVERA
Milan je v zadnjih dneh prebil zelo pomemben zid. Na vseh ravneh in v vseh pogledih je priznal, da je izgubil stik z resnim nogometom in da za vrnitev vanj potrebuje pomoč, ki so mu jo mnogi ponujali že pred časom. Marsikdo se je bal, da odgovorni tega ne bodo sposobni priznati nikoli in da bo klub – pa naj se sliši še tak grdo – čakal na smrt svojega lastnika Silvia Berlusconija ter na poznejši poskus dvigovanja, za katerega bi bilo tedaj morda že prepozno. Splošna ocena je, da zdaj še ni in zato je ob pravočasnem priznanju čutiti kar nekaj olajšanja ter še toliko več upanja. Spomini na veliki Milan so še vedno zelo živi, rdeče-črna institucija nekaj pomeni tudi v glavi novih generacij, in če bi bila ekipa s San Sira kar naenkrat sposobna konkurirati z vsaj primerljivimi vložki, bi bila zagotovo privlačna tako za vrhunske nogometaše kot vrhunske trenerje.
Zdi se celo, da bi imel Milan v tem pogledu lažje delo, kot so ga ob prevzemih bogatašev imeli Chelsea ter nato Manchester City in PSG. Celo z manjšimi sredstvi bi bila popolna prevetritev ekipe in prihod igralcev visokega razreda najbrž samoumevna, seveda je v razburkanem morju za zdaj še precej neznank in malo česa konkretnejšega. Resda je bila prekinitev pogovorov s tajskimi vlagatelji za navijače rdeče-črnih dober znak, kajti v tej prekinitvi so prepoznali željo vodstva, da bi se izognilo prodaji velikega (morda celo večinskega) deleža kluba komurkoli. Kot so zanje dober znak tudi pogovori s predstavniki kitajskega državnega vrha, ki bi utegnili postati nekakšen most (podobno kot v primeru Katarja in PSG-ja) do resnično močnih vlagateljev iz ene od ekonomskih vladaric sveta.
Ti so videti precej resnejši, precej sposobnejši in precej bolj drugačni od zelo ponesrečenega domnevnega magnata na čelu mestnega tekmeca Interja. Toda ker je Berlusconi še vedno Berlusconi in ker je tako svoj klub kot ljudi okoli njega že neštetokrat potegnil za nos, je zelo težko oceniti, kaj se dogaja v resnici. Za mnoge nekoliko senilni mogotec je doslej vedno dal prednost lastnim interesom pred interesi Milana, zato je nemogoče govoriti o kakršnikoli jasnosti in zato bi bile take ali drugačne napovedi veliko tveganje. Dokler bo tako, bosta kajpak prevladovali nejevera in negotovost, ki ju je mogoče čutiti na vsakem koraku in ki ju niso zmanjšale niti najnovejše izjave tako prvega moža kluba kot njegovega najbolj zvestega sledilca Adriana Gallianija. Tudi podpredsednik je v zadnjih letih iz tega ali onega razloga izrekel toliko absurdnih neumnosti, da je njegovim obljubam o vrnitvi med velike težko verjeti. Do točke, na kateri bo kdorkoli verjel, je še zelo dolga pot. Je pa tako za klub kot za njegove navijače veliko že to, da Milan na to pot sploh skuša stopiti in da je v morju neznank, namesto da bi bil še naprej v vodi, v kateri je prevladovala gotovost. Namreč gotovost nadaljnjega potapljanja.
