Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Dejan Mitrović
Dejan Mitrović
20.03.2015 16:43:46
Deli članek:

Manchester City: Leto sedem? Ne, leto nič

Reuters

Izgubiti in izpasti v osmini finala lige prvakov z Barcelono ni nikakršna sramota. Nikdar ni bila in nikdar ne bo. Katalonci ne glede na formo ekipe vsako leto spadajo v ožji krog favoritov za naslov evropskega klubskega prvaka in nič drugače ni niti letos. Manchester City ima to nesrečo, da mu dve leti zapored ples kroglic v Nyonu izrazito ni bil naklonjen.

Dve leti zapored se je moral namreč že v osmini finala pomeriti z Barcelono. Rezultat je bil obakrat enak, obakrat so se morali Angleži posloviti od lige prvakov, a tokratno slovo je bilo drugačno. Pri tokratnem slovesu so nogometaši Cityja – če je sploh še bil kakšen dvom – dokončno dokazali, da (še) ne spadajo v sam vrh evropskega nogometa.

Resda je ta trditev zelo smela in se bo komu zdela morda celo pretirana, toda glede na igre nebeško modrih v Evropi se zdi povsem na mestu. Seveda je treba spoštovati dosežke Manchester Cityja v angleškem prvenstvu, v katerem so aktualni državni prvaki naslov osvojili tudi v sezoni 2011/12, v zadnjih štirih sezonah pa niso bili nikdar slabši kot tretji (drugi v sezoni 2012/13 in tretji v sezoni 2010/11), toda to je za arabske lastnike, ki so v klub prišli poleti leta 2008, premalo.

Šejk Mansur bin Zayed Al Nahyan si je, potem ko je enkrat okusil slast zmagoslavja na Otoku, zaželel poskusiti tudi, kakšnega okusa je Evropa, in za to je bil – in je še vedno – pripravljen mastno plačati. V nepolnih sedmih letih, odkar je prevzel City, je namreč šejk Mansur samo za igralske okrepitve odštel neverjetnih in vrtoglavih 859 milijonov evrov. In glede na vložek je razumljivo, da zahteva zmage in lovorike. Roko na srce, če en klub na sezono v povprečju za okrepitve porabi več kot 120 milijonov evrov, bi se moral po vsej logiki tega sveta vsako leto boriti tudi za najbolj prestižno klubsko nogometno lovoriko, in to je brez dvoma zmaga v ligi prvakov.

Morda mu po spletu čudnih okoliščin in ob veliki nesreči na vrh Evrope nikdar ne bi uspelo priti, toda vsaj redno uvrščanje v polfinale – četrtfinale je minimum minimuma – bi moralo biti samoumevno. In to ne glede na nasprotnika. Četudi vsako leto Gianni Infantino Cityju nameni Barcelono že v osmini finala, bi morali Angleži zmeraj priti vsaj blizu napredovanju. V tem trenutku pa je resnica taka, da Manchester City v zadnjih štirih sezonah dvakrat (2011/12 in 2012/13) ni prišel niti čez skupinski del tekmovanja, dvakrat pa je izpadel v osmini finala proti Barceloni (2013/14 in letos).

Reuters

Sam izpad niti ne bi bil tako zelo kritičen, toda šejka Mansurja in vse navijače nebeško modrih mora skrbeti, na kakšen način je City izpadel. Sredin obračun je bil najboljši dokaz, da Angleži v Evropi še niso konkurenčni najboljšim. Potem ko so bili že na prvi tekmi nekonkurenčni Kataloncem in so izgubili z 1:2, so na povratni tekmi na Nou Campu doživeli pravo blamažo. Ne rezultatsko, ampak v vseh drugih pogledih.

Nogometaši Barcelone so bili v sredo videti kot vesoljci, kot moštvo, ki ne more izgubiti. Nogometaši Cityja na drugi strani pa so bili videti kot neka vaška ekipa iz avstrijskega podeželja, ki se vsako nedeljo zbere na bližnji njivi in odigra partijo nogometa. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto so Katalonci prihajali do priložnosti proti Angležem, še bolj neverjetno je, kakšna predstava je uspela Joeju Hartu.

Angleški reprezentančni čuvaj mreže je deloval kot daleč najboljši vratar na svetu, kot hobotnica je lovil žoge, ki so jih vanj pošiljali nogometaši Barcelone, in brez dvoma lahko zapišemo, da če bi bil na golu Cityja kdo drug ali če bi Katalonci izkoristili vsaj polovico priložnosti, ki so jih imeli, potem bi bil lahko končni rezultat brez problema tudi sedem, osem ali devet proti nič (ali ena, če bi Agüero zadel iz enajstmetrovke).

Reuters

Ob takšni predstavi Cityja se seveda poraja vprašanje, kako je mogoče, da ekipa, ki je v zadnjih sedmih letih zapravila skorajda milijardo evrov za okrepitve, ne more biti konkurenčna. Ne samo, da ne more biti konkurenčna, temveč je prav žalostno gledati, kako zelo nemočna je. Kdo je kriv? Težko je najti enega krivca. Zagotovo svoj del krivde nosi trener Manuel Pellegrini, ki je napravil kar nekaj napak pri izboru ekipe. Začeti prvi obračun s samo dvema centralnima vezistoma in dvema napadalcema je proti takšni ekipi, kot je Barcelona, samomor. Tudi izbira taktike ni bila pravilna. Znano je, da Kataloncem najbolj ustreza igra proti moštvom, ki igrajo odprto in ki se ne branijo, da pa imajo ogromne težave z moštvi, ki se organizirano branijo in čakajo na protinapade. A Pellegrini se je namesto za branjenje odločil za napad in bil kaznovan. Seveda pa čilski strateg ni edini krivec za Cityjevo katastrofo.

Nekako se zdi, da tudi ljudje, zadolženi za okrepitve, niso dobro opravili svojega dela. Nakupi so bili bolj ali manj nepremišljeni, igralci, ki ne prinašajo dodatne vrednosti, so se kopičili, le malo je bilo takih, ki bi lahko s kakšno individualno potezo tehtnico nagnili na stran Cityja. In ko seštejemo vse skupaj, je jasno, zakaj je Barcelona City razstavila na prafaktorje. In če se bodo želeli Angleži nazaj sestaviti, bo potrebna temeljita analiza stanja, potem pa se bo morala začeti obnova. Samo poiskati novega trenerja ne bo dovolj, je pa začetek …