Barcelona in Manchester City sta v preteklosti že razočarala z nezanimivostjo dramatično napovedovanega derbija oziroma je nevtralne nogometne navdušence razočarala prevlada ponosa Katalonije. Leto dni pozneje smo po prvi tekmi v zelo podobnem položaju in strmimo v obraz resni možnosti zelo podobnega razpleta.
Dokazi se zdijo neizpodbitni, izkušnje iz preteklosti se z njimi šele dobro začnejo. Čeprav bi moralo iti za enakovredni ekipi in čeprav se lahko kluba pohvalita s povsem primerljivima igralskima zasedbama, na prvi tekmi v Manchestru o kaki enakopravnosti ni bilo ne duha ne sluha. Predvsem v prvem polčasu je dvoboj zelo resno spominjal na pregovorno igro mačke z mišjo oziroma na srečanje ekip iz povsem različnih realnosti, celo iz različnih svetov.
A ne gre le za prevlado na prvi tekmi, napredovanje Kataloncev brez omembe vredne drame prerokuje tudi najbolj aktualna prvenstvena slika obeh nasprotnikov. Na eni strani Barcelone, ki je z Messijem v glavni vlogi ohranila vodilni položaj in ostala pri zgolj enem spodrsljaju v koledarskem letu 2015, ter na drugi strani Cityja, ki si je privoščil poraz proti izjemno skromnemu Burnleyju in morda celo dokončno pomahal v slovo angleški kroni.
Ni dvoma, ob teh dokazih so stvari videti jasne. A vendar boste našli kar nekaj nogometnih navdušencev, pa tudi medijskih komentatorjev in strokovnjakov, ki se pod to neizpodbitnost niso pripravljeni podpisati oziroma jo imajo celo za nekaj zavajajočega. Ti ljudje pred srečanjem na stadionu Camp Nou napovedujejo dramo, njihovi argumenti pa si vsekakor zaslužijo pozornost.
Prvič, Barcelona se znajde precej bolje, ko je pred njo težka naloga, in precej slabše, ko se stvari zdijo jasne.
Drugič, v tej jasnosti je velik del katalonskih misli usmerjen proti nedelji, ko bo na isti zelenici gostoval madridski Real in ko bo težko pričakovani el clasico usmeril (kdo ve, morda celo dokončno) boj za naslov španskega prvaka.
Tretjič, zapravljene priložnosti je v nogometu pogosto treba plačati in kljub gostujoči zmagi jih je Barca v Manchestru nedvomno zapravila izrazito preveč.
In četrtič, sinje modri so vendarle skupek nogometašev največjega svetovnega formata in bodo za nameček igrali za biti ali ne biti; ne le v kontekstu lige prvakov, temveč v kontekstu (ne)uspešnosti celotne sezone ter morda že na tej točki tudi usode trenerja Manuela Pellegrinija.
Ne samo da si zaslužijo pozornost, ti argumenti so tudi povsem primerni in nas zelo resno odvračajo o kakršnihkoli zaletavih napovedi, kaj šele od prezgodnjih zaključkov. Sploh če na zadevo pogledamo s katalonskega zornega kota. Barcelona se že nekaj let resnično ne znajde najbolje, kadar navijači, mediji in javnost napovedujejo sprehod do praktično zagotovljenega uspeha.
Nadalje bo njeno pozornost el clasico zagotovo motil vsaj v določeni meri, medtem ko aktiven (odličen, a vendarle aktiven) rezultat s tekme, na kateri so Katalonci imeli priložnost za dokončno odločitev, zagotovo predstavlja breme. Vsekakor pa v zgodbi o zavajajoči neizpodbitnosti nekaj težav vidimo na sinje modri strani aktualnega angleškega prvaka.
S celo kopico zvezdnikov v igralski zasedbi nas City v tej sezoni ni prepričal; ne v domačem prvenstvu in še toliko manj v ligi prvakov, kjer se je v izločilnih bojih znašel šele po pravem čudežu. Ekipa ima prebliske, a do zdaj ni premogla sistematične organiziranosti, ki je nujno potrebna za preobrat takih razsežnosti. Pogosto gre za moštvo navdiha, zelo redko za moštvo jasne strategije in jasnih ciljev, ki bi ob tem imelo tudi dovolj poguma. Nocojšnja priložnost je idealna za dokazovanje nasprotnega, a si tak scenarij kar težko predstavljamo.
