Družina Tillie: zgodba o košarkarsko-odbojkarskem uspehu

LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Gre za družino, ki je že nekaj desetletij zapisana športu. Pa saj takih je na svetu ogromno, je verjetno misel, ki je švignila čez vašo glavo. Da, res je, toda vsi člani družine Tillie delujejo na vrhunski ravni. Začelo se je, ko sta se spoznala francoski odbojkar Laurent Tillie in nizozemska odbojkarica Caroline Keulen in je med njima preskočila iskrica. »Bilo je leta 1985 na evropskem prvenstvu. Z nizozemsko reprezentanco smo osvojile bron, prav tako so bili bronasti francoski fanti. Na zaključni slovesnosti smo tako sedeli za isto mizo. Bila je ljubezen na prvi pogled,« se spominja Caroline. Hitro po rojstvu njunega prvega sina Kima je postalo jasno, da jabolko ne pade daleč od drevesa, podobno je bilo tudi z naslednjima dvema fantoma Kevinom in najmlajšim Killianom. Oziroma s sinovi, ki jih mama ljubkovalno kliče K1, K2 in K3. Starša sta ju navduševala nad najrazličnejšimi športi, večinoma pa so zaradi svoje višine, ni kaj, geni so bili dobri, omahovali med odbojko in košarko. Šport, ki je v domu Tilliejevih dnevno na seznamu. In tako se je zgodilo, da je Kevin sledil stopinjam svojih staršev, najmlajši in najstarejši pa sta se raje odločila za košarko. Ko so se trije kratkohlačniki podili po dvorišču, se Caroline in Laurentu, sicer najboljšemu francoskemu odbojkarju vseh časov – zbral je namreč kar 406 nastopov za izbrano vrsto –, še ni svitalo, kako pestro življenje ju čaka.

Pestro je bilo tudi v zadnjih dneh in tednih v njihovem domu na Azurni obali, čeprav je bila mama Caroline povsem sama. Njen soprog Laurent je pred dvema letoma prevzel vodenje francoske odbojkarske reprezentance, tiste, ki je z uvrstitvijo v polfinale ravnokar končanega svetovnega prvenstva dosegla enega največjih uspeh v tem športu v zadnjih letih. Poleg njega je prek televizijskih zaslonov spremljala tudi sina Kevina, sicer sprejemalca po odbojkarski izobrazbi in enega ključnih članov reprezentance. In ko po televiziji ni bilo odbojkarskih prenosov, je preklopila na košarko. Na nedavno končanem svetovnem prvenstvu se je Francija okitila z bronom, kolajno pa so okrog vratu obesili tudi najstarejšemu Kimu, ki je bil v zadnjem hipu vpoklican na svetovno prvenstvo, zato je ta dosežek še toliko slajši. Zdi pa se, da je ena največjih vzhajajočih zvezd evropske košarke prav najmlajši Killian. Tudi zanj je mama stiskala pesti v zadnjem mesecu, ko je potekalo evropsko prvenstvo košarkarjev do 16 let. Ne le da je Francija osvojila zlato kolajno, temveč je bil najmlajši član dinastije Tillie izbran za najkoristnejšega igralca prvenstva. »Večino časa, ko je bil moški del družine zdoma, sem živčna preživela pred televizijskim sprejemnikom ali pred računalnikom ter iskala delujočo povezavo za prenos Killianove finalne tekme z Latvijo. Ali sem jo našla? Niti približno. Zato sem lahko spremljala le rezultat v živo in skorajda vsako sekundo pritiskala na tipko F5, da se je stran osvežila. Res je bilo neprijetno, saj se dve minuti ni zgodilo nič, potem pa sem kar naenkrat videla, da je Killiam dosegel štiri točke,« je svoje občutke opisala Caroline, ki je dan pozneje po televiziji spremljala najstarejšega Kima. »Res sem bila vesela zanj, saj je bil v reprezentanco vpoklican v zadnji minuti. Vem, kako razočaran je bil, ko sprva niso računali nanj.«

KLJUČ DO USPEHA? MAMA

Le nekaj ur po tem, nekaj po osmi uri zvečer, je spet prižgala televizijo, tokrat je bila na sporedu odbojkarska tekma moža in srednjega sina Kevina. »Na prvi tekmi svetovnega prvenstva Laurent Kevinu ni ponudil priložnosti za igro, temveč je na njegovo mesto postavil drugega igralca, Nicolasa Marechala. V teh primerih poskušam biti tiho, toda opažam, da so fantje zelo podobni očetu. Zelo so skromni, ne želijo biti v ospredju. Jaz sem drugačna, kar je povsem naravno, saj sem Nizozemka,« je v smehu pristavila edina ženska v izjemno uspešni družini Tillie. V prvi vrsti je tu seveda glava družine in najuspešnejši francoski odbojkar, ki ima kar 406 nastopov v dresu državne reprezentance, zato ni nič čudnega, da so mu po enajstih letih uspešnega vodenja odbojkarskega kluba Cannes, ki ga je pozneje prevzel stari znanec slovenskih odbojkarskih igrišč Igor Kolaković, ponudili mesto selektorja članske izbrane vrste. In poteza se je v dveh letih izkazala za pravilno, saj Francija spet spada v krog največjih odbojkarskih velesil, v svojih vrstah pa ima izjemno nadarjene igralce. Vključno s sinom Kevinom. »Res je, da zadnji mesec dni celotna družina ne bo nikoli pozabila. Na koncu se je vse skupaj sestavilo, ko je bil tudi Kim vpoklican v reprezentanco. Res je neverjetno, da imam tri sinove, ki so istočasno dejavni v reprezentancah na najvišji ravni. Moram priznati, da sem izjemno ponosen na vse tri.« In kje se skriva ključ do uspeha? »To je izjemno preprosto,« je kot iz topa izstrelil petdesetletni francoski strokovnjak in nadaljeval: »To je njihova mama. Vse zasluge ima Caroline (smeh). Iskreno povedano, ne vem. Podedovali so seveda fizične lastnosti, med tremi fanti pa je vedno vladalo majhno rivalstvo. Ko je najprej Kim v mladinski vrsti osvojil zlato kolajno na evropskem prvenstvu, je na to dve leti pozneje, leta 2008, z zlato kolajno pri mladincih odgovoril tudi Kevin. In Killian, saj ste lahko videli,« se je namuznil selektor francoske izbrane vrste, ki je svoje fante vedno vzgajal tako, da so ostali skromni in kljub velikem uspehu že v zgodnjih letih z nogami trdno na tleh.

SPOROČILA SPODBUDE

»Mesec september je bil rezerviran za Kevina, Killiana in za mojega očeta, sam pa sem se v Vitorii pripravljal na novo sezono, ko je kar naenkrat prišel klic selektorja. Na srečo Granada ni bila tako zelo oddaljena. Poklicali so me v četrtek, v petek zvečer sem bil že z ekipo, v soboto pa smo imeli prvo tekmo prvenstva, kamor sem prišel brez enega treninga z reprezentanco. Celotna družina mi je pred tekmo pošiljala sporočila v spodbudo. To je nekaj, kar že od nekdaj počnemo, kot družina smo izjemno povezani,« je razkril član bronaste reprezentance na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v košarki, ki se v Španiji sicer ni naigral, a je bil del ekipe, kar je edino, kar šteje. Z veliko mero spoštovanja je govoril tudi o najmlajšem članu, ki bi lahko z veliko lahkoto postal boljši košarkar od najstarejšega otroka v družini. »Med nami je vedno vladala tekmovalnost, toda po drugi strani smo se vedno družili, vedno igrali in tekmovali v košarki in odbojki. Seveda smo se kdaj stepli, toda Killian je že tako zrasel, da to ne bi bilo več priporočljivo,« je v smehu razkril Kim.

PREBEŽNIK V ZDA

Najzanimivejšo pot do zvezd pa ima Kevin, član odbojkarske izbrane vrste, ki bo v prihodnji sezoni igral za turški Arkas, kjer bo soigralec Matevža Kamnika in kjer je na mestu sprejemalca zamenjal Tineta Urnauta. Je eden ključnih članov galskih petelinov, ki pa ni želel, da bi mu vrata do najboljših evropskih klubov odprl njegov priimek, temveč si jih je želel odpreti sam. »Izjemno sem ponosen na oba brata, čeprav smo izjemno tekmovalni, se tudi podpiramo. Vesel sem, da sta oba izbrala košarko, ker bi bil v odbojki vedno jaz tisti, ki bi bil v središču pozornosti (smeh).« Po tem, ko se je v mlajših kategorijah izkazal za neverjetno talentiranega, bi lahko brez težav prestopil v vrste kateregakoli francoskega kluba v Franciji. Toda ni želel. Podal se je čez lužo, natančneje v Kanado, kjer je dve leti igral na univerzi, nato pa še dve leti na ameriški univerzi Irvine, s katero je obakrat postal univerzitetni prvak. »V Franciji so name vsi gledali kot na Laurentovega sina. V Ameriki pa sem bil osredotočen na to, da začnem pisati svojo zgodbo,« je razkril štiriindvajsetletni odbojkar, ki je z odhodom v ZDA tvegal veliko, toda vrnil se je z izobrazbo, natančneje z diplomo iz sociologije, in odprtimi vrati v najboljše evropske lige, kjer je lani pri triindvajsetih letih odigral svojo šele prvo profesionalno sezono v dresu Ravenne in bil soigralec Klemna Čebulja, zdaj pa bo družbo delal še enemu slovenskemu reprezentantu.


OSTAL JE KAR OČE
Prebil se je tudi v reprezentanco, a ni bil oče tisti, ki ga je prvi vpoklical, temveč njegov predhodnik. Zanimiv je tudi njun odnos v reprezentanci: »Na treningu še zdaj včasih ne vem, kako naj ga pokličem. Tako čudno mi je reči trener ali Laurent, tako da ga največkrat pokličem kar oče. S soigralci se glede tega veliko šalimo.« Za konec je mladenič, ki se je s skupnimi močmi s svojim očetom (neuspešno) boril za bronasto kolajno, razkril še eno skrivnost uspešne dinastije Tillie: »Tako kot moj starejši brat Kim sem se tudi jaz nagibal k temu, da bi resno treniral košarko. Toda tu se je vmešala mama, ki je s skritim namenom prišla na mojo šolo, kjer je pomagala pri urah telovadbe, in me prepričala, da je odbojka pravi šport zame. Kaj naj rečem, to je materinski instinkt (smeh).«