Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
12.09.2014 16:30:57
Deli članek:

Nič ne bi imel proti, če bi neki šejk kupil Olimpijo

Nikola Miljković
Pero Lovšin

Pero Lovšin je že dolgo zapisan glasbi, a priznava, da je skoraj v enaki meri zapisan športu.

Ustanovni član legendarne skupine Pankrti je v svoji karieri ustvaril nemalo uspešnic, kar nekaj jih je bilo povezanih z njegovo veliko ljubeznijo: športom. "Slovenija gre naprej" nikoli ne bo padla v pozabo, himna Olimpije se tedensko vrti po ljubljanskih stadionih in dvoranah. Nekdanji smučar se še vedno najbolj navdušuje nad to športno panogo, čeprav druge, predvsem nogomet, ne zaostajajo veliko. Še vedno je zelo aktiven, tudi na naš intervju se je pripeljal s kolesom.

Koliko vam pomeni šport?
Odkar pomnim, je šport del mojega vsakdana, je neločljiv del mojega življenja. Ni samo hobi, dolgo je bila to tudi moja služba, ko sem bil novinar na športni redakciji Dela. Čeprav je na neki način šport še zdaj moja služba. Pred kratkim sem recimo dobil ponudbo, da bi ustvaril himno za RK Krim, ki bi jo izvajala skupina Hellcats. Tega mi ni težko ustvariti, ker sem tako vpet v šport. Nekdo, ki ni, se težko vživi v to.

Ste kot otrok kaj trenirali?
Da, od prvega do osmega razreda sem treniral alpsko smučanje pri SK Olimpija. Tekmoval sem v vseh disciplinah, a treba je vedeti, da je bilo smučanje v Ljubljani takrat na eksotični ravni. V mlajših kategorijah sem bil recimo drugi med pionirji v našem tekmovalnem okraju, ko pa smo se na državni ravni pomerili na tekmi z Bojanom Križajem, nas je vse Ljubljančane prehitel za štiri, pet sekund. Smučanje takrat tudi ni bilo tako resno, kot je zdaj. Kot pionir in mladinec sem treniral z Markom Kavčičem, pozneje edinim olimpijcem, ki je bil v tem obdobju med nami razred zase. Ko sem se vpisal v gimnazijo, je vedno bolj v ospredje prihajala glasba in smučanje sem opustil. Igral sem tudi nogomet, tekmoval sem v plavanju za osnovno šolo, na Iliriji sem ga pol leta tudi treniral. Takoj so me hoteli poslati na republiško tekmovanje, a sem si na enem od smučarskih treningov polomil prste in imel na roki mavčno obvezo, zato seveda ni šlo. Moje plavalne kariere je bilo tako hitro konec (smeh). Odraščal sem na Kodeljevem, takrat se je tam razvijal tudi tenis. Veliko stvari sem preizkusil, a smučanje je bilo vedno, še zdaj je, moja osnovna disciplina, zraven pa tudi nogomet, ki sem ga od nekdaj tudi spremljal.

Ste zdaj športno aktivni?
Da, še vedno precej smučam. Trikrat na teden grem v fitnes, plavam, igram nogomet v družbi Dušana Kosiča in Aleša Čeha.

Menite, da ste človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak karakter?
Dvomim. Ko sem v dobil kitaro v roke, sem ob glasbi brez težav preživel vso noč. Ko pa je bilo treba pri smučanju teči v hrib, smučati na ledenikih, na sploh trenirati vse poletje in podobno, mi je vseeno prijalo iti za tri tedne na morje in še vse kaj drugega. Že takrat je smučanje zahtevalo popolno osredotočenost, rad pa sem delal še druge stvari in dvomim, da bi me neki šport tako prevzel, da bi postal profesionalec.

Nikola Miljković

Takrat sem si prvič rekel, da ne bo šlo več tako naprej, ker bom nekega dne doživel infarkt.

Vas kakšen šport ali ekipa še posebej privlači, v smislu, da si vedno ogledate tekmo, da ne zamudite niti ene?
Dokler je bil oče še živ, mislim, da nisva zamudila niti ene nogometne tekme Olimpije. To je bil tudi družaben dogodek, da sva se družila. Če zdaj ne grem tolikokrat na tekmo, še vedno spremljam šport po radiu ali teletekstu ali spletu, sledim vsem rezultatom, da sem na tekočem, še vedno pa najbolj spremljam vse ekipe Olimpije, ki je ob mojem Slovanu prvi klub. Če je le mogoče, spremljam praktično vse tekme alpskega smučanja. Včasih, če sem na drugi polobli, vstajam tudi ob treh zjutraj in iščem povezavo, da si ogledam tekmo. V vseh športih seveda spremljam naše reprezentance, v zadnjem času pa me je začelo privlačiti kolesarstvo, ki mi je zanimivo. Zaradi njega sicer ne bi vstajal sredi noči, a zdaj, ko je potekalo nogometno SP in smo imeli koncerte, nismo imeli nekih zahtev, kaj bomo jedli in podobno, ampak da smo imeli na voljo televizijo. Včasih smo začetek nastopa podredili začetku ali koncu tekme.

Kakšno tekmo si seveda še zdaj ogledate v živo?
Da, še zmeraj se mi zdi šport najbolj atraktivno gledati v živo. To je pravo doživetje. Desetletje sem igral v trim ligi na Kodeljevem, pa še zdaj, ko grem mimo, včasih raje gledam kakšno tekmo dveh tekmecev, ki ju sploh ne poznam, kot da bi gledal vrhunske tekme angleške, nemške ali katerekoli druge lige. Zame je tekma v živo, četudi je na nižji kakovostni ravni, desetkrat ali stokrat bolj zanimiva kot spektakel svetovnega formata. Vsaj zame. Ugotovil sem, da mi počasi postaja dolgočasno gledati tisoč tekem angleške lige, ker ugotoviš, da jih je ogromno slabih. Tudi zdaj, ko sem gledal, ko je Olimpija igrala s Chelseajem, vidiš, da je kakovosten in tako dalje, a v osnovi gre le za ogromno pompa, marketinga in prazne slame. Na primer, Valter Birsa je bil v Milanu eden boljših vsakič, ko je igral, enako sije Josip Iličić v Fiorentini, a ti fantje igrajo povsem enako kot so igrali tu, doma. Imamo ekipo, ki se lahko brez težav meri z Anglijo in se tudi bo. Seveda nimamo toliko odličnih nogometašev kot Angleži, ampak jih imamo. To se vidi tudi v mlajših kategorijah. Imamo potencial, a televizija nam ponuja vse tuje, angloameriški koncept družbe hoče vsem drugim ubiti samozavest, vse zato, da bi svoje tržno blago spravil na podrejena tržišča. To je vedno bolj očitno, zato me včasih svetovna scena ne zanima več. Zadnje tekme SP so bile slabše, kot je tekma Olimpija – Velenje. V igri je le denar, in če bo šlo tako naprej … A na drugi strani priznam, realnost je pač taka, da ne bi imel nič proti, če bi neki šejk kupil Olimpijo (smeh).

Kaj pa smučarske tekme? Greste tudi na te, glede na to, kako radi imate smučanje?
Na smučanje grem nekajkrat letno. Vedno v Kranjsko goro, vsako leto v Cortino, potem pa še kam, odvisno od tega, ali je kakšen stari prijatelj trener katere od ekip, da se srečamo, da ob prostih vikendih uživamo v lepem vremenu in podobno. Tako sem šel z vso družino v St. Moritz in takrat je Tina Maze prvič zmagala v smuku, tudi letos, ko je zmagala v Cortini, sem bil tam. Ni pa le smučanje tisto, zaradi katerega hodim v tujino. Pred leti sem šel na primer tudi v Madrid gledat Atletico, takrat se je ta boril za obstanek v najboljšem španskem tekmovanju. Že takrat mi je bila igra te ekipe blizu. Mogoče zato, ker je bil avtsajder, a sem čutil, da je res prava ekipa. Zelo sem vesel, da je Atletico uspel. Imam pa dokumentirano, da mi je že dolgo všeč in nisem eden tistih navijačev, ki jih je pridobili zdaj (smeh).

Kakšen ste kot navijač? Tekme spremljate umirjeno ali obratno, srčno in temperamentno?
Včasih sem se veliko več razburjal, absolutno. Vrhunec živčnosti sem doživel na tekmi kvalifikacij za SP 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, ko je Slovenija v Beogradu igrala z Jugoslavijo. Vodili smo 1:0, padal je dež in nekako sem se znašel na VIP-tribuni, ki je bila edina s streho, hkrati pa zelo majhna. V tem prostoru je bila le ena ženska, in to Ceca, drugače pa samo dolgočasni, turobni možakarji. Nekajkrat sem zaradi razburjenja vstal iz stola in malo zakričal, ko smo imeli neverjetno priložnost. Takrat sem si prvič rekel, da ne bo šlo več tako naprej, ker bom nekega dne doživel infarkt (smeh). Povrhu sem bil čisto sam, zato sem se še držal nazaj, krotil, kar je po eni strani enako naporno, kot če kričiš. Ostali v VIP-u so bili povsem mirni oziroma vzvišeni in je bilo zaradi tega kar malo mučno. A če na tekmi ne moreš pokazati tega vznemirjenja, potem …

Kaj pa v drugačnem okolju?
Da, je drugače. V Ljubljani sem s prijatelji v lokalu spremljal dvoboj Rusija – Slovenija in je bilo vzdušje res super. Da, trudim se krotiti to vznemirjenje, a ne gre vedno po načrtih.

Ali ste lastnik kakšnih navijaških pripomočkov, dresov?
Imam kar nekaj dresov, ki sem jih večinoma dobil. Nazadnje sem ga dobil od Manchester Uniteda, ker sem slovenskemu navijaškemu klubu dovolil, da je za svojo himno uporabil moj komad. Honorar pa je bil le dres.

Že prej ste omenili, da boste verjetno ustvarili himno za krimovke. Koliko vam pomenijo taki projekti? Ali to, da ko pridete na kakšno tekmo, slišite svoj glas iz zvočnikov?
Vse to, kar smo ustvarili, so spremljali super trenutki. V novinarstvu sem kdaj napisal kakšen res dober članek, veliko temo, a čez dva dni se je na to že pozabilo. Z glasbo pa je ravno obratno, pesmi živijo.

Nikola Miljković

Zadnje tekme SP so bile slabše, kot je tekma Olimpija – Velenje. V igri je le denar, in če bo šlo tako naprej … A na drugi strani priznam, realnost je pač taka, da ne bi imel nič proti, če bi neki šejk kupil Olimpijo.

Na svetu je veliko odličnih športnikov. Vas je kdo ali iz Slovenije ali iz tujine še posebej očaral, ali do koga gojite globoko spoštovanje?
Kar nekaj ljudi je, ki so naredili velik vtis name. Najbolj mi je srce vibriralo za smučarke in smučarje in to v tistih res sijajnih časih, ko smo bili nori na Bojana Križaja in Roka Petroviča. Z njim sem bil tudi prijatelj in za dokumentarni film o njem sem celo ustvaril glasbo. To je bil res nepozaben vrhunec Slovenstva, ko so vsi v službah nehali delati, samo zato, da so si lahko ogledali drugi tek. Nekaj posebnega je bil vedno Ingemar Stenmark, on je bil eden največjih športnikov našega obdobja. Ker je bil elanovec, mi je bil še toliko bolj všeč, bil pa je tudi enigmatična osebnost. Še večji zabavljač pa je bil Alberto Tomba. Zlata nogometna generacija je tudi nekaj posebnega, vrhunec ne samo športa, ampak družabno-športno-kulturno-gospodarsko-političnega življenja (smeh). Seveda je tu Tina. Že dvakrat sem igral na sprejemu v Črni, enkrat pa me je poklicala, da bi igral na rojstnem dnevu njenega očeta, s katerim sva prijatelja. Kar zadeva tujce, pa mi je najbolj pri srcu Muhammad Ali oziroma Cassius Clay. Zaradi njega smo vstajali tudi sredi noči, da smo gledali njegove borbe.

Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Ko sem leta 1997 iz novinarskega prestopil v glasbeni poklic, sem si v glavi naredil seznam, katere dogodke si želim doživeti. To sta miss sveta, ki je ravno potekal na Sejšelih (smeh), všeč so mi tropi in dekleta, in pa otvoritveni koncert Rolling Stonesov, zato sem šel v Čikago.
Kar zadeva šport, pa sem si, ko sem bil star 17 let, zelo želel iti na olimpijske igre v Münchnu. Z očetom sva bila dogovorjena, da greva, a potem so se odločili drugače in mi za darilo ob koncu šole kupili vozovnico za vlak do Müncha. Tako sem šel sam na OI za pet dni. Videl sem Vero Nikolić, pa tekmo košarkarske reprezentance, doživel vzdušje olimpijske vasi. Torej, niti ni dogodka, ki bi me tako zelo privlačil. Me je pa letos navdušil Soči in sem iskal karte, da bi šel v Rusijo. Ničesar si nisem organiziral vnaprej, ker sem imel ta čas neke obveznosti, ki pa so padle v vodo. A vse se je končalo, ko sem izvedel, da moraš imeti za Rusijo vizum in da so karte dražje, kot pa če bi šel čisto na drug konec sveta. Torej, če bi imel to možnost, bi se odločil za Soči, kjer so naši odlično tekmovali, zdi se mi, da je bilo dobro vzdušje, to so bile v mojih očeh ene boljših OI.

Obstaja kakšen športni dogodek, ki vam je najbolj obstal v spominu?
Doživetje ob zlati kolajni košarkarjev na SP v Tivoliju leta 1970. Bil sem star 15 let in bilo je res nekaj neverjetnega. Z očetom sva šla gledat finale in mislim, da smo po tekmi eno uro neprestano ploskali. Kaj takega nisem nikoli videl kje drugje in mislim, da je to neponovljivo. Pa še zato, ker sem to doživel z očetom, s katerim sva hodila na tekme košarke, nogometa, hokeja. Takrat je bila Ljubljana pravzaprav središče sveta. Imeli smo krasno gimnastično prvenstvo z Mirom Cerarjem, imeli smo krasno prvenstvo v namiznem tenisu, a ta naša zlata kolajna je bila neponovljiva. To, da dvorana slabo uro samo ploska, da nihče ne gre domov … Res, še zdaj se mi ježi koža.