Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Lucijan Pejčič
Lucijan Pejčič
19.05.2014 15:00:00
Deli članek:

Po stranpoteh do vrha

Reuters

Nedeljski zaključek evrolige je bil pravšnji vrhunec letošnje klubske sezone. Čeprav je bilo vse pripravljeno za (pre)dolgo pričakovano slavje kraljevih, je zmaga srčnih Izraelcev morda celo boljši razplet. Tudi za evroligo, ki med zasledovanjem kapitala ne sme pozabiti na prvotno poslanstvo.

Vse se vrti okoli denarja, je modrost, ki poganja današnji svet. Junak milanskih dni Tyrese Rice pravi, da se vse vrti okoli srca. Takoj zatem še doda, da denar nikakor ne more doseči ali celo preseči ljubezni. Košarkar, ki je večer pred polfinalno tekmo s CSKA-jem soigralce »počastil« zaradi svojega 27. rojstnega dne, nemara zveni preveč romantično, za današnji čas iluzorno, za nekoga morda celo osladno, pa vendarle. Šport takšne zgodbe ponuja iz dneva v dan, zato je tako preklemansko privlačen.

Pred finalnim turnirjem je imel Maccabi (z letnim proračunom 15 milijonov evrov) od vse četverice najmanj možnosti. Pravzaprav je bil edini, ki se je do zaključka prebil kot nepostavljeni četrtfinalist, potem pa so košarkarji v rumeno-modrih dresih iz minute v minuto plenili pozornost in vse nevtralne opazovalce vztrajno vlekli na svojo stran. Še posebej črnogorski reprezentant Tyrese Rice, ki morda res ni najboljši košarkar v Evropi, skoraj gotovo ni niti najboljši organizator igre na stari celini, je pa najbolj srčen in borben med boljšimi igralci oziroma najboljši med najbolj srčnimi in borbenimi.

"Tega ne znam pojasniti. Če sem iskren, se niti ne zavedam. To je Maccabi. Poglejte naše navijače, ki so najboljši v Evropi. To je najboljša podpora, ki sem jo do zdaj doživel," je vzhičeno razlagal po finalu in samozavestno pristavil, da je najboljšo predstavo prikazal na najpomembnejši tekmi kariere.

Rice je bil povsem zasluženo in, glede na videno, pričakovano izbran za najboljšega igralca zaključnega turnirja, kar je brez dvoma vrhunec njegove dozdajšnje športne poti. Po študiju na bostonski univerzi ga niso izbrali na naboru za ligo NBA, zato se je odpravil v Evropo in do prihoda v Tel Aviv igral za grški Panionios, nemški Artland Dragons in litovski Lietuvos Rytas, v prejšnji sezoni pa je pomagal graditi visokoleteči Bayern iz Münchna. Po sezoni na Bavarskem je sprejel vabilo črnogorske košarkarske zveze in se namesto domov v ZDA odpravil na Zlatibor, kjer se je njihova reprezentanca pripravljala na evropsko prvenstvo. Lani septembra v Sloveniji je Rice odigral pet tekem in bil s 16,8 točkami na tekmo prepričljivo najboljši posameznik med igralci Luke Pavićevića.

Odlične igre na Jesenicah so bile dobra napoved za sezono, ki si jo bo zapomnil za vse življenje. Formo je stopnjeval skozi vse faze evropskega tekmovanja - povprečnim predstavam v rednem delu evrolige so sledile boljše v top 16, tekmi na zaključku pa sta bili njegovi najboljši, ne le v tej sezoni, bržčas celo v karieri. Z ligo NBA se ne obremenjuje. Če je po prvi evropski sezoni še poskušal na poletni ligi, kot da še ni prebolel neuspeha na naboru, mu danes blišč severnoameriške lige več ne meša glave. »Izbral sem Evropo, ker mislim, da je bolje biti ključni igralec v evropski ekipi kot pa biti 14. ali 15. igralec v moštvu iz lige,« je pojasnil ameriški organizator igre.

Posebna zgodba so tudi izraelski navijači. Fanatizem, srčnost, predanost so brezmejni. Košarka je v Izraelu na vrhu piramide športov. Približno 20 tisoč naj bi jih bilo v Milanu, le polovica jih je bila tudi res v dvorani. Prostora za vse pač ni bilo. Posnetki izpred hotela, v katerem so bivali igralci Maccabija, so neverjetni. S takšno podporo je res vse mogoče in v tem pogledu bi si Izraelci tudi pred finalnim turnirjem zaslužili večjo pozornost. Večje možnosti za končno zmagoslavje. Sinoči se je nadaljevalo na velikem rabinovem trgu v središču Tel Aviva. Bližnji vzhod še šestič slavi košarkarsko prevlado v Evropi.