Po besedah Zupana je največja razlika med Francozi in Rusi v naboru tekmovalcev, financah, ki jih dajejo za ta šport ter seveda objektih, ki jih imajo. V Rusiji so namreč v zadnjem obdobju zrasli trije novi skakalni centri, ob olimpijskem Sočiju še v mestih Nižni Tagil in Čajkovski.
"To so res vrhunski objekti, pa tudi nad pogoji se ne morem pritoževati, čeprav po Sočiju vendarle nekoliko bolj pazijo pri porabi denarja. Vseeno pa načrtujejo še dva nova skakalna centra. Eden je v Nižnem Novgorodu, 600 kilometrov od Moskve, katerega izgradnjo pa so zdaj preložili zaradi svetovnega nogometnega prvenstva. V tem mestu je tudi najmočnejši ruski klub. Še en center pa bodo v kratkem začeli graditi v Sahalinu, ki leži nad Japonsko. Za nameček nameravajo obnoviti še 100-metrsko skakalnico v Moskvi."
In kako je z olimpijskim objektom v Sočiju? Povsem zanemarjen vendarle ni, izkoriščen pa tudi ne. "Tam smo opravili zadnji trening pred začetkom sezone. Pripravili so nam ledeno smučino, doskakovali pa smo na plastiki. Nekaj se center torej vendarle koristi, ne pa prav veliko, saj tam ni kluba in tudi ne manjših skakalnic. Drugače pa vse še naprej deluje tako, kot mora," o tem pravi naš strokovnjak.
Največjo težavo Zupan vidi v zelo velikih razdaljah, ki so v največji državi na svetu: "Od objektov, kamor skakalci hodijo na trening pa do krajev, kjer so doma, so razdalje tudi od tri do pet tisoč kilometrov. Te razdalje so še najslabša lastnost Rusije. Fantje se zato med tekmami ne vračajo veliko domov, saj se s potovanji izgubi preveliko časa. Po novem letu so tako zdaj prvič doma, saj bomo izpustili tekmo v japonskem Saporu. Doma bodo vadili po svojem programu in nato v nedeljo prišli v Oberstdorf, kjer bomo opravili naslednji skupni trening pred tekmama v Willingenu. Kje treniramo, je torej precej odvisno od tega, kje imamo tekme. Dvakrat ali trikrat smo tako prišli na trening tudi v Kranj in Planico. Organiziramo se torej tako, da potovanj ni preveč in da čas porabimo čim bolj ekonomično. Res pa je, da sem zdaj zdoma nekoliko več, saj ko sem v Rusiji, delamo daljše treninge, kot smo jih doma."
Težko bi rekel, ali bi bili z mano uspehi enaki, smo pa takrat vsi začutili, da je za fante bolje, če pride do spremembe. To se je potem res izkazalo kot dobro
Dobitnik ekipnega srebra z OI 1988 v Calgaryju, kjer je bil najmlajši član ekipe, ima z Rusi podpisano pogodbo 2+2. Kot pravi, je s fanti v ruski ekipi uspel vzpostaviti dober prvi stik: "Poleti smo na kamp povabili več tekmovalcev, ki smo jih združili v eno ekipo in jih nismo ločevali v ekipo A in B. Vsi so imeli odprta vrata za uvrstitev na tekme, kar je bilo zanje nekaj novega. Naučil sem se tudi toliko ruščine, da se s fanti lahko pogovarjam. To seveda še ni to, razumem pa že kar veliko. Tako smo premaknili neko oviro in se lahko kdaj tudi kaj pošalimo. Rusi sicer niso preveč vešči tujih jezikov, izjema je le Denis Kornilov, ki zelo dobro govori angleško in tudi nekaj nemško. Prav tako govorijo angleško tudi moji pomočniki."
Start v sezono za Ruse ni bil ravno briljanten, v pokalu narodov so deseti z 236 osvojenimi točkami. Kot pravi, mu kakšnih rezultatskih pogojev, kaj mora doseči, pri ruski zvezi niso postavili: "O številkah se niti nismo pogovarjali. Želje sicer so, saj so Rusi narod, ki hočejo biti povsod v ospredju. Vsak pričakuje veliko, a seveda je marsikaj odvisno od tega, v kakšnem stanju so fantje, koliko imajo podlage, kaj so že dosegli..."
Kot pravi, posploševati ne gre. "Z vsemi se trudim vzpostaviti nek svoj način dela, kar je morda pri nekaterih težava, saj so prej delali vsak po svoje. Rezultatsko sem malce več pričakoval od dveh najbolj izkušenih Kornilova in Dimitrija Vasiljeva. Slednji je imel pred sezono veliko težav, saj so mu operirali koleno, bolel ga je tudi hrbet. Po slabšem začetku se je na novoletni turneji dobro pobral, tako da mu nimam kaj očitati. Z boljšim doskokom bi se lahko uvrščal okrog desetega mesta. Od mlajših je težko pričakovati preboj povsem v ospredje, saj je konkurenca res močna. Bojarincev in Hazedinov sta sploh prvič prišla do točk v svetovnem pokalu in pokazala kar lep napredek."
Matjaž, ki je s slovenskimi trenerji in tekmovalci ohranil dobre odnose in z njimi z veseljem skupaj še spije kakšno kavo ("Če je treba, si še vedno pomagamo"), pravi, da so ga naši orli z rezultati v zadnjih letih vendarle malce presenetili: "Ekipa je dobra in je ves čas rasla. V tem času so dosegli še več, kot sem pričakoval, da bodo."
Na malce provokativno vprašanje, ali bi te rezultate Slovenci dosegli tudi v primeru, če bi trener, ki je bil glavni v slovenski vrsti kar devet sezon (od 2000 do 2006 in od 2008 do 2011), na njenem čelu ostal še naprej, pa odgovarja: "Ob mojem odhodu je bila situacija takšna, da ni bilo veliko razmišljati, ali naj nadaljujem ali ne. No, zdaj je to zgodovina in o teh zadevah več ne želim govoriti. Drugače bi težko rekel, da ali ne, smo pa takrat vsi začutili, da je za fante bolje, če pride do spremembe. To se je potem res izkazalo kot dobro."
