Daša Grm: Sotekmovalke so me čudno gledale

S tem je izenačila najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnih prvenstvih, ki jo je pred 18 leti na SP v Edmontonu dosegla Mojca Kopač.

Ste vedeli, da ste izenačili najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnih prvenstvih, in koliko ste sploh pričakovali takšen rezultat?
Ne, kaj takega nisem pričakovala. Po kratkem programu nisem niti razmišljala, koliko mest lahko še pridobim. Prav tako prej tudi nisem vedela, kakšna je najboljša slovenska uvrstitev na svetovnih prvenstvih. O tem sploh nisem razmišljala. Bilo je res nepričakovano, a zaradi tega še toliko slajše.

Se z Mojco Kopač osebno poznata?
Ne. Po koncu kariere je hitro zapustila Slovenijo. Sem pa o njej slišala veliko lepega od trenerja Jana Čejvana, ki se je z njo zelo dobro razumel.

Jan je vaš trener zadnji dve leti. Kako ste z njim prišli v stik?
Ko sem prišla študirati v Ljubljano, se je moj klub iz Celja z njim dogovoril, da mi pomaga na treningih, ko bom v Ljubljani. Najprej je bil bolj moj pomočnik in je prišel na trening, kadar je lahko in ko sem ga potrebovala. Nato sem bila vedno več v Ljubljani in dogovorila sva se, da je zame najbolje, da on prevzame moje treninge.

Tudi zdaj po večini trenirate v Ljubljani.
Vsaj enkrat na teden še vedno vadim v Celju, drugače pa večinoma v Tivoliju.

Kaj bi rekli o pogojih za delo? Koliko so ti primerljivi s konkurenco?
Glede tega sem v primerjavi z najboljšimi še v zaostanku. Zdaj sem prvič doživela, da me je kar nekaj drsalk vprašalo, kje treniram. Ko sem povedala, da skoraj samo v Sloveniji, so me kar čudno gledale. Z izjemo Američank, Kanadčank in Rusinj le malo drsalk trenira v svojih državah. Pogojev načeloma nimamo istih, a se vseeno nočem pritoževati.

Ste kdaj sploh razmišljali o treningih v tujini ali je to za vas neizvedljivo?
Največji problem so seveda finance. Če bi lahko, bi gotovo šla. Včasih s trenerjem to izpeljeva med poletjem, ko v Sloveniji ni ledu. Res pa je, da se je tudi njemu težko prilagajati, saj ima redno službo, tako da je za dlje časa takšen trening neizvedljiv. Da bi v tujino hodila med sezono ali da bi si tam privoščila kakšnega tudi manj slavnega trenerja, pa je praktično neizvedljivo.

Vam finančno še vedno največ pomagajo starši? (Dašin oče Stanislav je nekdanji smučarski skakalec.)
Stroške tekmovanj mi večinoma pokrije zveza, od katere dobim tudi drsalke. Pri kritju drugih stroškov pa mi še vedno precej pomagajo starši.

Kako je v drsanju z denarnimi nagradami?
To sem dobila le enkrat, ko sem bila tretja na tekmi v poljskem Torunu in mi je za to pripadlo 240 evrov. Tekem s finančnimi nagradami je v drsanju zelo malo.

Kaj je tisto, kar vam v tehničnem smislu najbolj manjka do tistih najboljših?
Največ kilometrina. V tehniki skokov mi ne manjka veliko. Trojnega aksla še ne izvajam, a po kombinacijah sem že kar blizu najboljšim. Če pa bi imela možnost večkrat narediti te skoke, bi precej pridobila predvsem na specifični moči.

Je glede na povedano 18. mesto na SP že blizu vašega limita ali se vam vseeno zdi možno, da se kdaj v prihodnje prebijete tudi med deseterico?
Vsekakor se bom potrudila. Pokonci me drži, da vsako leto izboljšujem svoje dosežke, prav tako pa vsako leto vidim, kaj mi še manjka. Več moram delati na moči in na kondiciji, saj sta to prvini, ki bi ju rada izboljšala. Tako bi lahko še otežila program in morda računala na kakšno višje mesto. Več rezerv vidim izven leda kot pa na ledu. Vedno dodamo nekaj novega, tako da prostor za napredek gotovo je.

Je dolgoročen cilj nastop na OI v Pjongčangu?
O tem še nisem razmišljala, načeloma pa je. Zdaj vidim, da bi se na OI kvalificirala, če bi bile te naslednje leto. Tako lahko rečem, da so na dosegu roke, a kaj se bo zgodilo čez tri leta, zdaj res ne morem vedeti.

Se glede na to, da študirate na Fakulteti za šport, v drsanju vidite tudi po koncu kariere?
Ta namen imam. Morda ne kot trenerka, ampak kot pomoč pri pridobivanju moči in kondicije. V moji karieri sem se naučila veliko stvari, ki bi jih rada prenašala na druge.

Ste optimistka, da se status drsanja v Sloveniji lahko še dvigne ali ste se sprijaznili s trenutno realnostjo?
Kaj bistveno bolje bo verjetno težko. Največja težava je, da se v mladinsko in člansko kategorijo prebije premalo drsalcev in drsalk. Predvsem jih veliko obupa na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Žal mnogi odnehajo že pri prvi manjši krizi, le redki so tisti, ki vztrajajo.