Tadej Pogačar se v zadnjih letih rad vrača v Italijo. Kako tudi ne, dobil je pet od zadnjih šestih italijanskih dirk, na katerih je nastopil. V soboto se podaja na še eno italijansko misijo. Še pred nedeljo v peklu, ki bo letos 13. aprila, nas čaka sobota v prahu. Strade Bianche je severna klasika na jugu Evrope. Oziroma najjužnejša severna klasika v Evropi, kot jo oglašujejo. Sobota v prahu je italijanski odgovor na nedeljo v peklu. Pariz–Roubaix v Toskani, le da namesto granitnih kock, ki dajejo DNK peklu severa, tu pečat in navsezadnje tudi ime dirki dajejo »sterrato«, odseki makadama. Letos jih bo 16, eden več kot lani, skupaj pa se bo nabralo za skoraj 82 kilometrov makadama. Strade Bianche sicer iz leta v leto vse bolj postaja dirka za hribolazce, tokrat denimo kolesarje čaka 3700 vetrikalnih metrov, kar je 600 več v primerjavi z lansko izvedbo.
Gre za klasiko kratke zgodovine, a strmo naraščajoče priljubljenosti in prestiža. Odisejada čez toskanske hribe in doline, ovita v mistični oblak prahu, postaja ena tistih klasik, ki je »must see« za vse zaprisežene ljubitelje kolesarstva. Povedano drugače, morda (še) ni ena bolj slovitih, je pa ena bolj slikovitih, ena najbolj fotogeničnih dirk na koledarju. Dantejevska preizkušnja, kot jo je pred leti opisal eden od kolesarjev. In kot takšna za številne kolesarje ena (naj)ljubših dirk leta. Tudi za Pogačarja.
Pogačar in Strade Bianche je bila ljubezen na prvi pogled. »Čista zabava,« je dejal pred lansko dirko. Na zadnjih dveh nastopih se je res zabaval. Leta 2022, ko je prvič dobil to preizkušnjo, se je zadnjih tekmecev otresel že 50 kilometrov pred ciljem. Lani je šel še dlje. Oziroma še prej. Kar je tu prikazal lani je ... Stvar legende.
Zdaj se podaja v lov na tretjo zmago, s čimer bi si kot drugi po Švicarju Fabianu Cancellari prislužil čast, da eden od makadamskih odsekov nosi njegovo ime. Kaj pripravlja tokrat, se sprašujejo tako ljubitelji kolesarstva kot tekmeci. Kakšen recept bo tokrat uporabil prvi kolesar sveta. Zdi se le vprašanja časa (in kraja), kjer bo dal v prestavo više in se odpeljal. Volk se bo kot ponavadi ravnal po instinktu.
PUŠKE ŽE V KORUZI?
Favoriti sobotne izvedbe? Pogačar. In potem dolgo nič. Zelo dolgo nič. Tega sicer ne bodo izrekli na glas, toda večina v karavani se je sprijaznila, da bodo v soboto dirkali za drugo mesto. Za prvo mesto med navadnimi smrtniki. »Moramo biti realistični, nič ne moremo storiti. Pogačar lahko dirka brez kalkuliranja. Tudi van der Poel lahko, mi navadni smrtniki pa moramo dobro premisliti o vsakem naporu, ki ga vložimo na dirki,« je za portal cyclingnews dejal Alberto Bettiol. Italijan je prepričan, da je Pogačar premagljiv na Milano-San Remo in morda tudi na Dirki po Flandriji, glede Strade Bianche pa ostaja brutalno pragmatičen. »Iskreno povedano, mislim, da ni nikogar na štartni listi, ki bi lahko sploh poskušal ostati z njim.« Kdor leti preblizu soncu, pa se lahko hitro opeče.
Tega se zavedajo tudi v taboru Bahrain Victorious, kjer svoje upe polagajo v roke oziroma noge Pella Bilbaa in Mateja Mohoriča. Moho je bil predlani tu šesti, lani pa peti, toda trenutno ni v top stanju, saj je že vse od Tour of Provence, kjer je zasedel drugo mesto, prehlajen. Vodja Bahrajncev bo tako vsaj na papirju Bilbao, ki pa se podobno kot Bettiol zaveda, da je Pogačar na tovrstnem terenu praktično nepremagljiv. »Veselim se ene svojih najljubših dirk v sezoni. Zame je bilo veliko odkritje pred tremi leti, ko sem prvič poskusil s Strade. Na začetku te sezone sem res v dobri formi in mislim, da sem lahko precej konkurenčen. Lani nisem vozil Strade, zato ne vem, koliko se je spremenilo s temi dodatnimi kilometri, ki so jih dodali. Mislim pa, da je to vrsta klasike, ki mi ustreza. Čeprav bo Tadeja skoraj nemogoče premagati, upam, da bova z Matejem uspela pametno dirkati in se oba uvrstiti med prvih deset. Če bomo imeli srečo in bo vse v redu, bi bilo super priti na stopničke,« pravi 35-letni Bilbao, ki je na nedavni UAE Tour zasedel tretje mesto.
