Potem, ko je letos s trojno krono rešil enega zadnjih velikih nerešenih problemov svetovnega kolesarstva v 21. stoletju, zdaj Tadej Pogačar počasi, z enim očesom, že pogleduje proti naslednjemu velikemu problemu. Problemu, na katerem seje nabrala še debelejša plast prahu. Problemu, ki ga nihče ni uspel rešiti že dolgih 45 let.
Le trije kolesarji v zgodovini so uspeli dobiti vseh pet tako imenovanih spomenikov. Eddy Merckx, Roger De Vlaeminck in kot zadnji leta 1979 Rik Van Looy. Možje za vse letne čase, možje za vse terene. Vsi trije Belgijci, na vrata tega ekskluzivnega kluba pa je tam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja glasno trkal tudi Irec Sean Kelly, toda Dirka po Flandriji je (p)ostala njegov veliki beli kit.
TRI OD PETIH
Zdelo se je, da bodo vrata kluba ostala zapahnjena, da ne bodo več sprejemali novih članov. Še pred leti bi dejali, da je zmaga na vseh petih spomenikih v modernem kolesarstvu misija nemogoče. Da je specializacija naredila svoje in da tam zunaj ni junaka, ki lahko slavil na vseh petih. Potem je na veliko sceno treščil fenomen po imenu Tadej Pogačar.
Pogačar je pri 26-letih odkljukal tri od petih: Flandrijo, Liege-Bastogne-Liege in seveda Lombardio, na kateri je slavil štirikrat zapored. Da bi se včlanil v maloštevilen, a ekskluziven klub kolesarjev, ki so dobili vseh pet spomenikov, mora v prihodnjih letih dobiti še Milano-Sanremo in Pariz-Roubaix.
V enem izmed pogovorov po koncu sezone je namignil, da bo že v letu 2025 vnovič poskusil dobili La Classicissimo. »Srbijo me predvsem dirke, ki jih še nisem zmagal. Milano-Sanremo je velik križ, ki ga nosim. To je dirka, ki si jo res želim zmagati. To je izziv v prvem delu sezone.«
PETI, ČETRTI, TRETJI, A ...
Že omenjeni Kelly dobro pozna te klasike, v svoji bogati karieri je med drugim dobil tudi devet spomenikov in bil eden redkih, ki je v istem letu slavil tako v festivalskem Sanremu kot na velodromu v Roubaixu. Nekaj, kar je kasneje uspelo le še Nemcu Johnu Degenkolbu leta 2015 in pa Nizozemcu Mathieu van der Poelu leta 2023.
In Irec je v pogovoru z novinarskim kolegom Danielom Bensonom dejal, da zna biti Milano-Sanremo za Pogačarja celo trši oreh kot Pariz-Roubaix. Pogi je do zdaj na La Classicissimi nastopil štirikrat. Ob debitantskem nastopu leta 2020 je bil 12., leto dni kasneje, ko je dirko po tistem vratolomnem spustu dobil Matej Mohorič, je bil peti, lani četrti, letos pa tretji. Iz leta v leto je bližje, višje, toda garancij, da bo nekoč dejansko dobil to klasiko, seveda ni. Nekaj, o čemer bi navsezadnje veliko vedel povedati prav Kelly, ki je Dirko po Flandriji kar trikrat končal na drugem mestu, do zmage pa ni mogel.
Pogačar je v Sanremu rezultatsko gledano iz leto v leto bližje zmagi, a Kelly pravi, da bo težko tudi dejansko zmagal. Da je teren enostavno prelahek, premalo selektiven. »Možno seveda je, vendar bo težko,« pravi Kelly, ki je MSR dobil v letih 1986 in 1992. »Težko se bo znebiti kogar koli na Cipressi ali Poggiu. Tudi Roubaix je težak, če želi osvojiti pet spomenikov, vendar se mi zdi, da bo prej zmagal v Roubaixu kot v Sanremu. Samo poglejte količino kolesarjev, ki skupaj pridejo čez Poggio. Težko mu bo narediti razliko na Poggiu. In kje drugje lahko to stori? Mislim, da je to zanj najtežja dirka.«
Kelly ne verjame, da bi tudi na Milano-Sanremo v bližnji prihodnosti lahko videli dolge solo (po)bege, s katerim je Pogačar prišel do zmag na nekaterih drugih dirkah. »Teren tu ni primeren, da bi naredili kaj takšnega. Razen če bo res slab dan, z mokrimi ter hladnimi razmerami in potem vsi pridejo prazni pod Poggio. A mislim, da to ni teren, kjer bi lahko naredil kaj takšnega. Moral bi znova pokazati nekaj čarobnega.«
