Brajkovič bo še dolgo ostal nedosegljiv

Poudarek je na tistem skoraj, enega bolj bolečih porazov mu je namreč leta 2012 na ulicah Londona prizadejal Sir Bradley Wiggins, tudi danes bržkone prvi izzivalec, vseeno pa bi bilo karkoli drugega kot zmaga Nemca veliko presenečenje, pravzaprav je od njega samega odvisno, ali bo izgubil.

In če gre zmagovalca iskati le med dvojico Martin–Wiggins, pa je širši krog kandidatov za najnižjo stopničko zmagovalnega odra. Od mladega Nizozemca Toma Dumoulina, Avstralca Rohana Dennisa in Jana Barte do Vasilija Kirjenke, številni strokovnjaki pa opozarjajo tudi na Danca Rasmusa Quaada, ki je lani zasedel šesto mesto.

In kje smo v tej zgodbi Slovenci? Ura resnice je za Slovence iz leta v leto bolj bridka in skrb vzbujajoča, kar ob mačehovskem odnosu in zapostavljenosti te disicipline niti ne čudi. Oziroma povedano drugače, kolikor denarja, toliko muzike, in ker se le redkokdo resneje posveča in vlaga v to, v očeh mnogih najtežjo kolesarsko disciplino, niti ne čudijo uvrstitve mladincev (Izidor Penko 31. mesto in Jon Božič 49. mesto) in mlajšega člana (David Per 47. mesto), ki jih lahko ob najboljši volji označimo za povprečne ali pa, sploh v primeru zadnjega, ki je prehitel le kolege iz kolesarsko eksotičnih držav, še to ne.

Tudi danes kakšnega vrhunskega rezultata ne gre pričakovati, da bi se Kristijan Koren in Matej Mohorič vmešala v razplet pri vrhu, je namreč težko verjetno, da ne uporabimo še kakšne sočnejše besede. Koren bi bil bržkone prezadovoljen, če bi izboljšal 17. mesto izpred dveh let v Valkenburgu, za kaj več pa mu manjka specifičnih treningov kronometra v zadnjem mesecu, brez njih pa si na SP obsojen na povprečje.

Za Mohoriča, za katerega bo to edini nastop v Ponferradi, potem ko je selektor Gorazd Štangelj za cestno dirko raje izbral v preteklem tednu na italijanskih cestah vročega Grego Boleta, pa bo to v prvi vrsti še ena učna ura in naložba za prihodnost. Da se lahko kosa z uro, je sicer dokazal že pred dvema letoma, ko je med mladinci osvojil srebrno medaljo.

Ob vsem povedanem se zdi, da bo dosežek Janija Brajkoviča iz leta 2009, ko je uro resnice v švicarskem Mendrisiu končal na šestem mestu, še dolgo nedosegljiv. Takrat je Belokranjec za leto dni mlajšim Martinom zaostal dobre pol minute. Danes bi to zadoščalo za kolajno.