Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
04.07.2014 13:14:00
Deli članek:

Prva se še nikoli ni zdela realnejša

vszi

Že dolgo ne, če sploh kdaj smo imeli Slovenci večjega aduta v lovu na zgodovinsko prvo etapno zmago na materi vseh dirk.

Najboljši in najbolje plačani slovenski kolesar Simon Špilak, ki pa ga letos nismo imeli priložnosti videti na naših cestah, izpustil je tako slovensko pentljo kot državno prvenstvo, ima za sabo sijajno sezono.

V bogatem ruskem moštvu, katerega lastniki imajo dostop do kremeljskih pisarn, bo podobno kot Purito Rodriguez v vlogi prostega strelca, skupna razvrstitev ga ne zanima, etapna zmaga je tisti sveti cilj. Na splošno je Katjuša na Tour poslala zasedbo, ki bo – vsaj na papirju – praktično v vsaki etapi kandidirala za zmago.

Vse imajo pokrito, od Rodrigueza, ki bo po klavrni pomladi in še bolj klavrnem Giru, ko je bil več na tleh kot v sedlu, v reševanju sezone le še dodatno motiviran, do Alexandra Kristoffa, ki bo adut moštva v sprintih, ter Špilaka, Egorja Silina in Jurija Trofimova, ki bodo čakali na svojo priložnost (po)bega v zmago.

Prekmurec se sicer na Tour vrača po štirih letih. Prva dva nastopa mu nista ostala v najlepšem spominu, leta 2010 še kot član Lampreja ni videl Pariza, bolan je dirko končal v sedemnajsti etapi. Javna skrivnost je, da mu poletne temperature ne dišijo, njegova je pomlad, enotedenske dirke v nemalokrat, če ne že slabem, pa vsaj hladnem vremenu, ki mu je veliko bolj pisano na kožo kot junijske, julijske poletne temperature, ko se živo srebro nemalokrat povzpne krepko prek trideset stopinj. Zanj velja podobno kot nekoč za slovitega Seana Kellyja. Da si ob pogledu na deževno, hladno, zimsko vreme, ko drugi navlečejo nase vse, kar se navleči da, sam predvsem – mane roke. Od zadovoljstva.

Osemindvajsetletnik, ki je pred sedmo silo precej redkobeseden, neprimerno raje govori na kolesu in letos je bil zelo zgovoren. Drugi na dirki Po Romandiji, ko je pravzaprav edini resneje pariral Chrisu Froomu, pa sijajna etapna predstava in zmaga na Kriteriju Dauphine, generalki za Tour, ki bi lahko bila tudi neke vrste kažipot za Tour.

Svojevrsten paradoks namreč je, da slabši, ko bo v skupni razvrstitvi, več bo imel možnosti za pobeg. Če oziroma ko bo pridelal zaostanek deset in več minut, bo počasi izginil z radarjev moštev, ki se bodo spogledovala z zmagovalnim odrom v skupnem seštevku, in takrat bo nastopila njegova priložnost. Po drugi strani se zdi že druga etapa od Yorka do Sheffielda, ki glede na traso spominja na klasiko Liege-Bastogne-Liege, ena njegovih prvih priložnosti. Sploh če bo padal dež.