Lani je bil že med najboljšo stoterico (najvišje na 71. mestu), a ga je ustavila poškodba zapestja. Aljaž je razburil našo javnost, ko je izjavil, da želi igrati za Veliko Britanijo.
V slovenski reprezentanci za Davisov pokal ste bili prvič leta 2009 v dvobojih z Latvijo in Norveško. Kakšni so bili občutki in kakšno je bilo takrat vzdušje v reprezentanci?
Prvega povabila v reprezentanco sem bil zelo vesel, in to kljub temu, da nisem imel velikih pričakovanj, da me bo kapetan postavil na igrišče. Občutki ob vpoklicu so bili odlični, nepopisni. Trenirko, ki sem jo dobil kot član reprezentance, sem nosil z velikim ponosom že pred začetkom tekmovanja. Na Norveškem smo bili po moji zmagi, ki sicer ni odločala o ničemer, in ob slavju Slovenije s 5:0 vsi veseli in srečni. Moja prva nastopa za Slovenijo mi bosta ostala v zelo lepem spominu.
Kakšni so spomini na naslednje dvoboje s Finsko in v Italiji?
Enkrat sem sedel na klopi, drugič pa sem igral na tekmi, ki ni odločala o ničemer. Ne razumite me narobe, meni ni bilo težko sedeti na klopi in spodbujati svojih soigralcev, vendar pa so me kritizirali, da ne navijam dovolj, da nisem dovolj glasen. Kljub tem opazkam sem se imel na Finskem lepo. V Italijo sem odšel kljub poškodovanemu zapestju, saj sem želel pomagati ekipi. Dvoboj sem ob rezultatu s 3:0 za Italijo sicer začel, vendar sem ga zaradi bolečin moral predati. Potem sem poslušal pripombe, da sem prvi igralec v slovenski reprezentanci, ki je predal srečanje, in da ne vedo, zakaj pridejo v ekipo igralci, ki so poškodovani in niso popolnoma pripravljeni. Reprezentančni kapetan takrat ni stopil na mojo stran, da bi me zaščitil pred ostalimi, ampak se mi je posmehoval.
V dvoboju z Dansko leta 2012 ste bili zadnjič v reprezentanci.
Takrat sem bil na lestvici ATP še vedno na tretjem mestu med Slovenci, vendar pa nisem veliko zaostajal za prvima dvema. Upal sem, da mi bo kapetan zaupal igranje v katerem od dvobojev, vendar mi ni. To odločitev spoštujem, saj je on tam, da določi, kdo bo igral s kom. Zmotilo pa me je, da me kapetan kljub dobri formi v dvojicah ni uvrstil v par. Takrat bi si želel, da bi se kdo o tem pogovoril z mano in mi pojasnil, zakaj nisem dovolj dober, da bi igral, oziroma zakaj je bolje, da igrata druga dva.
Reprezentančni kapetan ob poškodbi ni stopil na mojo stran, da bi me zaščitil pred ostalimi, ampak se mi je posmehoval.
Negativen vtis so name naredili tudi treningi, ki so bili prilagojeni le prvima dvema igralcema. To je sicer logično, vendar pa v času mojega treninga ne kapetan ne njegov pomočnik nista pokazala nobenega zanimanja zame. Namesto da bi mi pomagala z nasveti, sta stala ob igrišču in se zabavala po svoje. Dobil sem občutek, da sem nepomemben in da sem za reprezentanco drugorazredni igralec. V tistem tednu sem, namesto da bi napredoval, zaradi slabih treningov celo nazadoval. Mogoče so to res malenkosti, ki pa profesionalnemu igralcu pomenijo veliko. Zato sem se odločil, da če se v reprezentanci ne zgodijo velike spremembe, mene tam ne bo več.
Negativen vtis so name naredili tudi treningi, ki so bili prilagojeni le prvima dvema igralcema. To je sicer logično, vendar pa v času mojega treninga ne kapetan ne njegov pomočnik nista pokazala nobenega zanimanja zame.
Kaj pa so za vas velike spremembe oziroma kaj bi vas lahko prepričalo, da bi po Danski še oblekli slovenski dres?
Ena od sprememb je zamenjava kapetana. Ne zdi se mi prav, da vsakič, ko Slovenija izgubi, tudi proti na papirju slabši ekipi, kapetan nikoli ne prevzame odgovornosti. Takšna je praksa v drugih reprezentancah in drugih športih. Poleg tega vsi vemo, da sta kapetan in njegov pomočnik tudi osebna trenerja dveh Slovencev, ki igrata za reprezentanco, kar pripelje do tega, da so treningi prilagojeni le njima. Na pripravah sem se moral prilagajati treningom, ki so bili prilagojeni izključno njima in odpravljanju njunih napak.
Negativen vtis so name naredili tudi treningi, ki so bili prilagojeni le prvima dvema igralcema. To je sicer logično, vendar pa v času mojega treninga ne kapetan ne njegov pomočnik nista pokazala nobenega zanimanja zame.
Ravno zaradi tega je pri meni iz želje in veselja, da bi pomagal, zrasla zamera. Če se ne motim, je že osem let reprezentančni cilj svetovna skupina, ki pa ga do zdaj še nismo uspeli doseči. Vodstvo teniške zveze bi se moralo vprašati, kaj gre narobe, in morda zamenjati določene akterje.
Kakšen pa je vaš odnos s teniško zvezo?
Med nami ni veliko komunikacije. Pokličejo me le pred Davisovim pokalom, če bi igral v reprezentanci. Nihče pa se name ni spomnil, ko sem bil poškodovan. Mislim, da bi bilo lepo, če bi me kdo poklical in vprašal, kako se počutim, o treningih, kako napredujem, in ne da me kličejo samo takrat, ko me potrebujejo. Poleg tega sem bil pred zborom reprezentance za eno od zadnjih srečanj dogovorjen z direktorjem, da se pogovoriva o mojem prihodu, a me ni poklical. Imam občutek, da sem vabljen v reprezentanco le zato, ker se to spodobi, in ne ker bi me tam res želeli.
Kako je bilo s plačilom za vaše reprezentančne nastope?
Z denarno nagrado se nikoli nisem obremenjeval, saj nisem prišel v reprezentanco, da bi igral za denar. Nekateri soigralci so že na moji prvi večerji v reprezentanci svoj nastop pogojevali z višino zneska, ki ga bodo dobili. Meni je vseeno, koliko dobim, važno mi je le, da se o tem vnaprej dogovorimo. Pristal sem na minimalne zneske, saj sem vedel, da je teniška zveza v finančnih težavah. Sem pa od številnih slišal, da so nekateri igralci in trenerja zaradi individualnih pogodb dobili veliko več denarja kot jaz. Mislim, da to ni pravično. Poleg tega od zveze nikoli nisem dobil denarja, ki je namenjen za razvoj igralcev, čeprav sem bil do njega upravičen.
Pred nekaj leti ste se odločil, da se preselite v London. Zakaj?
Podpisal sem pogodbo z londonsko akademijo GTC, ki mi je ponudila brezplačno treniranje na svojih igriščih. To se mi je zdelo dobro za moj nadaljnji razvoj, saj v Sloveniji še posebej v zimskem času nimamo primerno urejenih igrišč. To je glavni razlog za mojo selitev v Anglijo, kjer trenutno sicer nimajo igralcev, ki bi bili visoko uvrščeni na lestvici ATP, vendar pa je tenis pri njih na zelo visoki ravni. Glede treningov in pogojev za delo je vse skupaj veliko bolje organizirano kot pri nas. Poleg tega je v Britaniji trg veliko večji, zato je v nasprotju s Slovenijo veliko več možnosti za sodelovanje s svetovno znanimi strokovnjaki in uveljavljenimi trenerji. Zame je tenis na prvem mestu v življenju in najpomembnejše je, da lahko treniram in napredujem v najboljšem okolju, z najboljšo ekipo. Zato je London, kjer se počutim zelo domače, trenutno zame najboljša izbira.
Veliko je bilo govora o tem, da bi radi pridobili državljanstvo Velike Britanije. Je to res?
Res je, saj so tukaj veliko boljši pogoji za nadgrajevanje moje kariere. Po selitvi v London sem ugotovil, da bom v Britaniji postal tudi veliko bolj zanimiv za sponzorje, ki jih v tenisu potrebuješ, če ga želiš igrati na najvišji ravni. Zaradi standardov, ki mi jih ponujajo tukaj, sem se odločil v Londonu ostati. Kasneje sem, skupaj z teniško zvezo Velike Britanije, prišel na idejo, da bi pridobil angleško državljanstvo. Odločil sem se, da bom zanj zaprosil in Veliki Britaniji v Davisovem pokalu pomagal, če slovenski reprezentanci zaradi slabih odnosov ne morem. Z igranjem za Veliko Britanijo bi dobil tudi veliko teniških nasvetov in izkušenj, saj je tam prvi igralec Andy Murray, okoli katerega so vedno le najboljši strokovnjaki.
Kdaj boste dobili državljanstvo?
Trenutno še nisem vložil vloge za pridobitev državljanstva, saj čakam še na nekaj papirjev. Po oddani vlogi se na odgovor čaka do pol leta, tako da računam, da bom marca, ko se bo začela nova sezona v Davisovem pokalu, že lahko igral za Veliko Britanijo.
Slovenija je vaša domovina, tukaj imate družino, sorodnike, prijatelje. Jo boste težko zapustili?
Slovenije ne bom nikoli zapustil, saj se bom domov vedno z veseljem vračal. V srcu imam dve državi - en del pripada Sloveniji, kjer imam družino, prijatelje, kjer sem preživel svoje otroštvo, drugi del pa Veliki Britaniji, kjer imam možnosti, da postanem še boljši igralec in pridem na vrh. Kot britanski Slovenec bom še vedno vesel slovenske spodbude s tribun, saj mi ta zelo veliko pomeni.
