Slovenija - Islandija 18:23 (8:14)
Zagreb -Arena Zagreb, gledalcev 3200, sodnika: Garcia in Martin Lorente (oba Španija).
Slovenija:Ferlin, Lesjak, Blagotinšek 2, Henigman, Janc 4, Cehte 1, Slatinek Jovičič 1, Kodrin 2, Zarabec 1, Horžen, Ovniček, Makuc 2, Kavčič, Mačkovšek 1, Novak 2 (1), Vlah 2.
Islandija:Gustavsson, Hallgrimsson, Rikharsson 1, Smarason 3, Palmarsson 5, V. Kristjansson 7 (4), Elisson, Jonsson 1, G. Kristjansson 1, Gislason, Gunnarsson, Vidarssson 2, Thorkelsson 3, Gudjonsson, Einarsson, Olafsson.
Sedemmetrovke:Slovenija 2 (1), Islandija 4 (4).
Izključitve:Slovenija 10, Islandija 18 minut.
Rdeči karton:Jonsson (35.).
"Bolj pijem, slabše je. Potem grem odtočit in je še slabše," je med polčasom v hodniku zagrebške Arene, preplavljenim z otožnimi obrazi ljubiteljev rokometa s sončne strani Alp, svojemu prijatelju tarnal eden od slovenskih navijačev. Kar dobro je s svojo modrostjo ponazoril sliko, ki so jo na igrišču naslikali slovenski rokometaši. Začeli so, kot da bodo Islandce premagali in še pretepli za povrh. Obrambni blok z Blažem Blagotinškom in Borutom Mačkovškom je deloval močno in odločno. Ampak le nekaj minut, potem je šlo vse k vragu. Nemoč v napadu s številnimi tehničnimi napakami, streli v neprebojnega Viktorja Hallgrimssona, posledičnimi lahkimi zadetki Islandcev je v slovensko igro vnesla živčnost, zmedenost, neorganiziranost, neodločnost, nemoč, obup(anost), vdanost v usodo. Če izvzamemo nekaj vmesnih prebliskov – gledamo predvsem proti Urbanu Lesjaku –, je bil to večer za čim prejšnjo pozabo. Ko smo jih gledali na igrišču, Zormanove može, namreč, smo dobili občutek, da smo dan prej v hotelu obiskali neko drugo reprezentanco. Drug(ačn)o ekipo od tiste, ki je dosegla dve zanesljivi zmagi nad Kubo in Zelenortskimi otoki.
V temne sobe ali naliti čistega piva, kot ga je znala stara garda?
Tilen Kodrin in Kristjan Horžen sta v dopoldnevu pred odločilnim obračunom za prvo mesto v skupini G in ključnim za nadaljevanje turnirja v lobiju hotela Westin sproščeno kramljala s Teiturjem Örnom Einarssonom in Ellidijem Snærom Vidarssonom, svojima soigralcema iz nemškega Gummersbacha. Medtem ko je Uroš Zorman tam nekje v kotu osamljen srkal kavo, čaj ali karkoli je že imel v skodelici, njegov pomočnik Mirko Skoko pa zleknjen v fotelju nabiral moči za nov dan. Po (ne)prespani noči, ko je do štirih zjutraj opravljal videoanalizo Islandije. Za teh 60 minut boja za tako dragoceni (nesojeni) dve točki, ko prijateljstva med Slovenci in Islandci ni bilo. Na kocki je pač bilo veliko več kot med igro človek ne jezi se, ki jo v eni od sob v prostem času nažigajo Aleks Vlah, Nejc Cehte, Domen Novak in Klemen Ferlin. Po težki, naporni in stresni tekmi, kakršna je bila (tudi) zaradi svojega pomena in teže ta z Islandijo, najbrž tudi ob kakšnem pivu. V tem primeru tolažilnem, čeprav se nam zdi, da so Slovenci tokrat brez veliko izrečenih besed odšli po svojih sobah in pogasnili luči, kdaj so zaspali, pa je drugo vprašanje.
Ljubitelji dobre rekreacije in piva se sicer tolažimo, da ali po zmagi ali porazu en ali dva kozarca ne škodi(ta). Zakaj si Klemen Ferlin in druščina ne bi privoščili doze grenkih ogljikovih hidratov, ko na igrišču za Slovenijo – upamo si verjeti – puščajo vse, kar v danem trenutku imajo, včasih je pač dovolj za zmago, včasih, kot včeraj, niti približno ne. Spraševali smo se sicer, s kom razen Miho Zarabcem in Borutom Mačkovškom – ta je končno odpravil želodčne težave in se s slabimi petimi kilogrami manj vrnil na pomoč soigralcem na igrišču – Ferlo sploh še lahko spije regeneracijsko-tolažilno pivo, zdaj ko v reprezentanci ni nekaterih staroselcev, Jureta Dolenca, Deana Bombača, Mateja Gabra, Matica Suholežnika …"Ampak so drugi fantje, s katerimi se podružimo, največ s Cehtetom, Vlahom in Novakom. Smo manjša skupina, ki veliko časa preživi skupaj. Precej igramo človek ne jezi se," nam je pred obračunom z Islandijo povedal prvi vratar Slovenije. Po takšnem večeru si bo najbrž treba naliti tudi čistega piva, kot si ga je stara garda znala nekoč.
Tudi če bi ostali v nakupovalnem središču
Ko smo ravno pri pivu, v Areni in na edinem štantu pred njo ni poceni. Za pol litra žlahtnega napoja je treba odšteti šest evrov, še dodatna dva stane kavcija za plastični kozarček. Za razne sokove pet evrov, pol litra vode za štiri. Ampak Slovenci s(m)o pametni ljudje, zato so bili strahovi hrvaškim medijev odveč. Saj veste, ko so pisali, da bodo na krožišču pred Areno obrnili nazaj proti Ljubljani, ko bodo slišali, kakšne so cene. Niso, so pa zavili v nakupovalni center tik ob dvorani, kjer so ob zvokih slovenske glasbe pili mala piva za slabe štiri evre na stekleničko. Mimo njih so proti tribunam medtem romali številni znani obrazi, med njimi Zoran Jovičić s sinom Enejem (Staš je seveda igral) in nekdanja slovenska selektorja Boris Denić in Slavko Ivezić. Ko so ob 20.30 vsi skupaj lepo napolnili spodnji sektor Arene, pa s(m)o videli nekaj povsem drugega kot na prvih dveh tekmah Slovenije na tem turnirju.
Tokrat ni bilo (do) heca
Koliko večja, pomembnejša, zahtevnejša in bolj živčna je bila tekma z Islandijo v primerjavi s predhodnima proti Zelenortskimi otoki in Kubo, se je čutilo v zagrebški Areni čutilo že v zraku. Oziroma slišalo. Kakšnim tri tisoč Slovencem tokrat ni bilo do šale v nasprotju s kakšnima dvema tisočima izpred dveh večerov, ko sta jim (roko na srce) manj zanimiv, ampak precej prijetnejši dvoboj popestrila uradna napovedovalca z roba igrišča. "Do konca tekme se bom naučil govoriti slovensko, to vam obljubim," je dejal eden od 'spikerjev'. To mi ni uspelo najbolje, čeprav se je trudil, je pa v hrvaščini Slovence naslavljal kot 'naše'. "Poglejte ga, on ves čas tepe našega Ovnič(e)ka. To res ni lepo," je po bogsigavedikaterem prekršku Zelenortčana nad Rokom Ovničkom denimo bentil duhoviti gospod. "Slovenija ima Triglav in Blagotinš(e)ka," je potegnil primerjavo, ko je slovenska rokometna gora mišic priigrala eno od sedemmetrovk … "Mi je vseeno, kaj govori komentator med tekmo, ker to ne pride do nas. Tako smo osredotočeni na tekmo, da tega ne slišimo. Nam pa kdo kaj pove kasneje. Okej, malo se sprostiš, če je rezultat ugoden, ampak po malo bolj sproščenih prvih dveh tekmah moramo zdaj res na vsaki dajati 120-odstotkov, če želimo zmagati. Je pa fajn, da se tudi navijači zabavajo, me veseli, da prihaja toliko Slovencev," se je na svoje privržence navezal Blagi, ki je bil včeraj lahko vesel le obiska rojakov, ugodnega rezultata nikakor.
Ali so proti Islandiji dali 120-odstotkov, bodo najbolje vedeli sami. Lahko jim samo verjamemo, da so se trudili, pa istočasno nočemo in ne moremo verjeti, da so Islandci toliko boljši od njih. Bilo je vse skupaj enostavno absolutno premalo. Zakaj? To bo najbolje vedel selektor s svojim strokovnim štabom. Kot tudi, ali lahko dajo na naslednjih tekmah več, kajti v nasprotnem primeru bo turnirja zanje v nedeljo konec.
Da ne bo sosedski derbi le labodji spev
Ko smo pri nedelji – na zadnji dan glavnega dela turnirja bo na eni strani igrišča ob igranju Zdravljice v objemu prepevalo 16 izbrancev Uroša Zormana, na drugi pa ob zvokih Lijepe naše (oziroma njihove) domovine 16 varovancev islandskega stratega Dagurja Sigurdssona. Za četrtfinale svetovnega prvenstva, upajmo. "Takih tekem v življenju ne bo veliko, ampak tega si še ne želim predstavljati. Pred tem moramo najprej opraviti svoje delo (proti Argentini in Egiptu, op. p.)," je poudaril Domen Novak.
Če ga bodo, lahko na tribunah pričakujemo norišnico. V tem primeru bo šlo za četrtfinale za svetovnega prvenstva. Kot doslej bodo prišli ljubitelji rokometa z vseh koncev države. Videvamo veliko obiskovalcev iz Zagrebu bližnjega Posavja, od koder izhajajo Blaž Janc, Jože Baznik in Nejc Cehte in Dolenjcev, ki so najglasnejši ob obrambah Klemna Ferlina ter zadetkih Mihe Zarabca, Nika Henigmana in Kristjana Horžena. "Res vesel in ponosen sem na vsakega navijača, ki pride. Vemo, da karte res niso najcenejše, zato kapo dol vsem, da si vzamejo čas, plačajo in nas pridejo podpret," je hvaležen tudi slednji. Glasni so bili člani delegacije celjskih Florijanov, slišimo prleški naglas iz domačih krajev Mihe Kavčiča, jasno, melodično primorščino, kakršno sicer poslušamo iz ust rekonvalescenta Boruta Mačkovška, Aleksa Vlaha, Domna Makuca, Tadeja Kljuna in Staša Jovičića. Pa da ne naštevamo naprej, za slovenskimi rokometaši v teh tednih stoji vsa Slovenija. Tudi zdaj mora, ko so časi težji, pot v četrtfinale neprimerno zahtevnejša, a nikakor še ne zaprta.
Naj se vrne neka druga Slovenija
Da bo morala na igrišče priti neka povsem drugačna Slovenija kot na tekmi z Islandijo, smo menda že zapisali. Večkrat, ampak najbrž ne prevečkrat. Takšna, ki bo nasprotnega vratarja znala premag(ov)ati, ker Viktorja Hallgrimssona ji ni uspelo. Takšna, ki se v napadu ne bo brezidejno zabijala v nasprotni zid, kot se je v islandskega, ki je deloval kot tisti s severa, ki ga v Igri prestolov pred divježi varujejo člani nočne straže. Takšna, ki bo sposobna zabiti več kot 18 zadetkov, kot so jih najboljši strelec Blaž Janc (4) in kolegi Islandcem. Mimogrede, to je bil neslaven rekord, kajti Slovenija na svetovnih prvenstvih še nikoli ni dosegla manj golov. Ker takšna Slovenija, kot je bila na igrišču sinoči, bo težko v sredo premagala tudi Argentino. Kaj šele v petek Egipt in v nedeljo Hrvaško, čeprav imajo tudi naši južni sosedje svoje težave. Ampak jutri je nov dan. Pozabimo prejšnjega, ki za drugam kot za tja niti ni bil. Za v pozabo.
