Kdo bo od naslednje sezone predsedoval največjemu slovenskemu klubu Celju Pivovarni Laško? Kdo velenjskemu Gorenju? Koliko bo denarja? Bo generalni pokrovitelj trebanjskega kluba Trimo res priprl pipico, kot jo je Pivovarna Laško oziroma Heineken v Celju? Kakšna je prihodnost ljubljanskega Slovana, ki sloni na vložkih Mestne občine Ljubljana? Kdo – če kdo – od štirih favoritov sploh ima ambicije, da vrne slovenski rokomet v ligo prvakov, če osvoji naslov državnega prvaka in se mu ponudi priložnost za posebno povabilo med elito?
V zimsko-spomladanskih mesecih, ko (športni) direktorji in predsedniki po tujih klubih sestavljajo ekipe za naslednjo sezono, se okrog najmočnejših slovenskih klubov vrtijo ta(kšna) vprašanja. Našteti z izjemo Slovana so zaradi negotovosti na trgu zelo zadržani. Zato je negotova tudi prihodnost slovenskih klubov na najvišji ravni, v evropskih tekmovanjih, kjer je Slovenija z udejstvovanjem v letošnji sezoni zaključila tako zgodaj, kot še nikoli.
Tudi celjski župan se vključuje v rokomet
Za Celje, tako vajeno evropskih večerov na najsijajnejšem odru, denimo že 1. decembra lani po izpadu iz tretjerazrednega pokala EHF proti norveškemu Runarju. V Zlatorogu so se v zadnjih letih ukvarjali predvsem s sanacijo dolgov, že v lanski, sploh pa pred letošnjo sezono so tekmovalne ambicije potisnili na stranski tir. Kakšna bo prihodnost?
Po besedah direktorja Miroslava Benickyja gredo stvari v pravo smer. »Kar bo v ponedeljek na skupščini uradno urejeno, torej dopolnitev upravnega odbora, je lahko za klub samo pozitivno. Vemo, da prihajamo skozi tranzicijo zmanjšanja finančne odvisnosti od generalnega pokrovitelja, krepimo druge. S prihodom novih obrazov se bo to še krepilo, postopoma se odpirajo nove možnosti za financiranje kluba, kar omogoča rast, ki jo je odhajajoči predsednik tudi najavil,« je dejala desna roka predsednika Gregorja Planteua, konkretnejši glede imen in podrobnosti pa Slovak ni bil: »Tega ne morem komentirati, to je stvar skupščine.«
No, po naših neuradnih informacijah bi naj v upravni odbor celjskega kluba vstopil župan Matija Kovač, ki bo vsekakor odmevna okrepitev. Njegova vključitev daje signal, da mesto stoji za svojim dolgoletnim glavnim športnim ambasadorjem, ga morda pomaga vrniti na stara pota. Prihodnja predsednica kluba Alenka Potočnik Anžič – res bi se moral zgoditi velikanski preobrat, da ne bi nasledila Gregorja Planteua, saj je edina kandidatka – naj bi s seboj v upravni odbor pripeljala še kak obraz iz celjskega poslovnega sveta. Enega, dva, tri – bomo videli. Vključitve velikana Hisense Gorenje, pri katerem je Potočnik Anžičeva zaposlena kot direktorica marketinga, v celjsko sponzorsko oziroma investitorsko družino ne gre pričakovati.
Odprto ostaja tudi vprašanje prihodnosti Mira Benickyja, ker saj veste, kako je ob zamenjavah oblasti. »Imam mandat in dokler se ne pogovarjamo drugače, sem tu. Ukvarjam se s tekočo agendo kluba,« je Benicky namignil, da pogovorov na to temo še ni bilo. Tekoča agenda je tudi zagotavljanje proračuna za naslednjo sezono. Pred letošnjo je Benicky razkril, da v klubu poslujejo s cca. 1,5 milijona evrov – kakšen proračun je predviden za naslednjo? »Ciljamo na to, da ostanemo v podobnih okvirjih. Imamo zelo razpršena sredstva, tu ne govorimo o eni ali dveh pogodbah, temveč je govora o okrog 80 sponzorjih. Indici kažejo, da večina želi nadaljevati sodelovanje z nami, tako da je naš cilj ostati nekje pri tej številki.«
Gams: Slab milijon je bil, slab milijon bo
Podobne načrte imajo tudi v Velenju, ne glede na to, kdo bo od naslednje sezone predsedoval v Rdeči dvorani. »Junija je redna skupščina, dnevni red pa še ni povsem določen. Pogovarjamo se o različnih stvareh, ampak usmeritev kluba ostaja enaka, že smo dorekli, da večjih rezov v proračun ne bo. Naprej gremo v okvirjih, v katerih smo bili v tej in prejšnjih sezonah. Ne glede na to, kdo bo predsednik in kdo člani upravnega odbora. Izpeljan bo demokratičen postopek,«se nam je javil predsednik Janez Gams, ki ob ideji o vztrajanju na predsedniškem stolčku ne zveni ravno vzhičen: »Želim predsednika, ki je bolj vključen v lokalno gospodarstvo in skupnost. V dobrobit kluba. To ne govorim na podlagi mojih osebnih želja, ampak v dobro kluba. Moje razmišljanje gre v to smer.«
Ne govorice ne aktivnosti na tržnici v zadnjem obdobju niso dajale vtisov, da se v Šaleški dolini cedita med in mleko. Če smo s prihodom Romana Pungartnika dobili občutek, da so v velenjskem klubu prišli do denarja, se v zadnjem obdobju – tudi ob pogledu na igralski kader Zorana Jovičića – ne moremo znebiti občutka, da denarja ni. »Proračun kluba je v zadnjih sedmih sezonah identičen, nikoli se ni dvignil ali spustil. Stabilno financiranje imamo zagotovljeno s sredstvi generalnega pokrovitelja in lokalne skupnosti. Za 40-odstotkov proračuna pa je treba vsako leto zbirati denar, kar je naloga upravnega odbora. Eno leto smo uspešni bolj, drugo manj, je naporno, ampak se držimo nad vodo. Kar je problematično – to je moje osebno stališče –, je to, da je isti nominalni znesek v letu 2025 realno gledano za približno 30-odstotkov nižji kot je bil leta 2018,« je Gams razmislil, da si takrat lahko za ta(k) denar dobil plato velikega, danes le še plato malega piva. Če …
»Konkurenca ne spi, tu mislim predvsem na konkurenco iz Ljubljane in Trebnjega. Zaenkrat še držimo korak, čeprav jim v tej sezoni rezultatsko malo gledamo v hrbet. Ampak je še vedno vse možno,«je pripomnil predsednik Gorenja in postregel s konkretnejšo številko: da je klubski proračun malo pod milijonom evrov, kakršen bo ostal tudi v naslednji sezoni, tak je vsaj načrt. Rezultat prve ekipe in z njim povezano igranje v katerem od treh evropskih pokalov pa na to ne bo vplivalo: »Ne, nikoli ni. To pa res ne, niti pri odločanju glede trenerja niti višine proračuna nismo nikoli gledali na trenutne kratkoročne rezultate. Vedno na daljši rok.«
(Belgijski) Trimo zapira pipico
V Trebnjem verjamejo, da lahko v primeru osvojitve naslova državnih prvakov 'naborbajo' višji proračun kot sicer. »Če bi osvojili naslov prvaka, bi se lahko obrnili na dodatne sponzorje, to bi še dodatno prispevalo k prepoznavnosti kluba, čeprav smo v zadnjih petih letih naredili že res veliko. Saj vsi vemo – če imaš zvezdico, se lahko pogovarjaš o dodatnih stvareh, brez zvezdice na nekatere naslove pač ne moreš,« je dejal predsednik trebanjskega kluba Anton Janc in potrdil naše informacije, da so se belgijski lastniki glavnega pokrovitelja Trima odločili zmanjš(ev)ati vložke v rokometni klub. »Smo v fazi sklepanja nove štiriletne pogodbe s podjetjem Trimo, je pa res, da je znesek nižji,« je prikimal Janc in dodal, da proračun v tej sezoni znaša nekaj pod milijonom evrov, v naslednjih letih pa bo … »Pod milijonom, zagotovo.«
»Bomo videli, kako se bomo še pogovorili s sponzorji, glede na zmanjšano pogodbo s Trimom in kaj lahko naredimo. Sam sem že pred 14 leti, ko sem prvič doživel, da je Trimo čez noč razpolovil sponzorstvo (in s tem proračun), začel skrbeti, da se nam to ne bo nikoli več zgodilo. Zdaj smo povsem drugačen klub kot vsi ostali v Sloveniji. Pri nas noben sponzor ne prinaša v proračun več kot 20-odstotkov sredstev,« je nadaljeval prvi mož trebanjskega kluba.
V kolikšni meri bo glavni investitor zmanjšal svoje vložke, ni želel javno govoriti.»Ni tako veliko, gre pa po korakih, ne čez noč. Zato pa je pogodba štiriletna, da se znesek postopoma niža. V tem času se lahko še marsikaj zgodi,«je pustil vsa vrata odprta Anton Janc. Tudi vrata potencialnemu novemu generalnemu pokrovitelju … »Te možnosti so seveda na mizi. Zato pa sem rekel, da bi se v primeru osvojitve državnega naslova lahko pogovarjali z morebitnimi interesenti. Glede na številke, ki sem jih povedal, bi najbrž marsikdo rekel, da za sponzoriranje državnega prvaka pa to res tako visoka številka …« je razmislil in sklenil, da obstaja tudi možnost, da kluba iz Trebnjega že v bližnji prihodnosti ne bi več poznali kot 'Trima': »Seveda, to se lahko zelo hitro dogovorimo, tu ne bi imeli nobenih težav.«
Na Kodeljevem denar (zaenkrat) bo
Zadnji stavek spominja na trenutni modus operandi pri Slovanu. Hitro se da dogovoriti, če Uroš Zorman potrebuje kakšno okrepitev, tako je jeseni pripeljal Grego Krečiča, pred spomladanskim delom sezone še rekorderja po številu zadetkov za reprezentanco Jureta Dolenca in izkušenega nekdanjega vratarja Celja in Gorenja Roka Zaponška. Denar na Slovanu zaenkrat ni težava, čeprav je uradna številka takšna kot v Celju – okrog 1,5 milijona evrov. Ampak … »Med klubi je ta stroškovna struktura različna, eni namenijo več članski ekipi, drugi manj,« kot je ob opisovanju velenjskega proračuna govoril Gams. Pa še kakšen 'ampak' bi se našel.
Kakšna so pričakovanja v prestolnici, je jasno. Iz besed glavnega botra Zorana Jankovića, ki je ob žrebu finalnega turnirja pokala Slovenije – ta bo med 4. in 6. aprilom na Kodeljevem – izrazil prepričanje, da bo Slovan državni prvak, je preprosto razumeti, kaj je za Zormanovo ekipo pravzaprav edino sprejemljivo. Lahko si predstavljamo tudi, da bo zagotovil še več denarja, če se Slovanu kot prvaku ponudi priložnost za igranje v ligi prvakov. Pardon, da bo denar zagotovil predsednik Krištof Mlakar, sicer direktor Javnega holdinga Ljubljana, kot je s prstom na predsednika pokazal župan. Kakorkoli, če Slovan postane državni prvak, denar bo, sploh ne dvomimo. Če to ne postane letos, naslednje leto ali leto zatem, pa … Bomo videli, kako dolgo bo trajala ta zgodba, za dobro slovenskega rokometa seveda naj čim dlje.
Liga prvakov? En absolutni da, dva pogojna, en ne
Si bo v primeru državnega naslova za vrnitev v ligo prvakov prizadevalo Celje? »Prestiž seveda to je, ampak na tehtnico je treba postaviti želje in realnost ekipe, kaj ta premore. Ko si enkrat prvak, si kadrovsko v zelo neugodnem položaju. Ne bom rekel, da je takrat že prepozno, ni pa lahko (sestavljati ekipe). Trenutno nihče točno ne ve, kaj in kako točno se bo dogajalo, če postane prvak. Ta negotovost pri načrtovanju naslednje sezone je precej zahtevna. Danes podpišeš igralce, potem pa ne veš, ali boš igral ligo prvakov, evropsko ligo, pokal EHF … To je skupni izziv vseh štirih klubov. Ampak ja, če bi se pojavila možnost igranja v ligi prvakov, bi v Celju to pretehtali,« je Benicky dejal, da bi v Celju razmislili o prošnji za ‘wild card’. Bolj pogumno je (od)govoril Gams. »Če se ponudi priložnost, absolutno da. Če bi bili državni prvaki, bi se verjetno prijavili, to ambicioznost in željo izkazujemo, kaj je realnost, je pa drugo vprašanje. Ne bom komentiral drugih klubov, lahko pa rečem, da je slovenski klubski rokomet zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nekonkurenčen evropskemu rokometu,« je nadaljeval prvi mož Gorenja, medtem ko v Trebnjem o eliti ne razmišljajo: »Liga prvakov bi bila malo prevelik zalogaj za nas. Zagotovo pa si želimo enkrat osvojiti naslov prvaka. To je letošnji cilj.«
Da ne bo pomote, govorimo le o željah, ki se za slovenskega prvaka – kogarkoli že – morda izkažejo kot pobožne. Gorenje v evropski ligi, Trimo v njenih kvalifikacijah ter Celje, Krka in Ormož v pokalu EHF, ko so tam opravili s tekmeci iz rokometno slabo razvitih držav in nato morali priznati premoč nasprotnikom iz Norveške, Grčije in Islandije, niso ravno pustili vtisa, da še sodijo v zgornji razred evropskega rokometa. Niti ne naredili prav lepe reklame za slovenski klubski rokomet. Pokazali so realno sliko.
