Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Pogačar
Robert Pogačar
04.10.2024 14:22:57
Deli članek:

Tamara Horaček: Mama me zbada, da delam vse isto kot ona

alesfevzer.com
Tamara Horaček

Ena izmed okrepitev krimovk pred novo sezono je po rodu Hrvatica, kar je tudi njen materni jezik, ki ga brezhibno obvlada. Hči nekdanje krimovke Vesne Horaček je igralsko zrasla v Franciji, s to reprezentanco je že osvojila pet kolajn na velikih tekmovanjih, tudi naslov svetovne prvakinje in dva srebra na olimpijskih igrah.

Kaj je bil ključni dejavnik pri vaši odločitvi, da pred to sezono prestopite v Krimove vrste?

Odločilne so bile visoke ambicije kluba, da se bori za uvrstitev na zaključni turnir. Gre tudi za njegovo zgodovino, ki je zelo lepa, tu je igrala tudi moja mama. Imela sem torej opcijo, da igram za klub, v katerem se je mama veselila naslova evropske prvakinje. To dvoje, torej ambicije in zgodovina, me je spodbudilo, da pridem sem in vidim, kaj se bo zgodilo.

Vaša mama Vesna je za Krim odigrala tri sezone med letoma 1999 in 2002. Ste se z njo pogovorili pred prihodom v Ljubljano in koliko je vplivala na vaš prestop?

Moja mama nima vpliva na to, kam bom šla igrat. Odločitev sem sprejela sama, sem se pa o tem pogovorila tudi z njo. Ona vedno pravi, da je srečna, če sem srečna tudi jaz in če bom srečna tudi pri Krimu. Govori mi, naj v rokometu samo uživam. Malce me je le zbadala, da sem pred nekaj leti govorila, da ne želim iti po isti poti kot ona, zdaj pa vse delam isto.

Je mama še kakorkoli povezana z rokometom?

Ne, nič več. Zdaj živi v Parizu, kjer je tudi zaposlena.

Pred prihodom v Krim ste bili eno sezono v Nantesu, pred tem pa v dveh obdobjih šest sezon pri Metzu. Kako bi med sabo primerjali kluba, kot sta Metz in Krim?

Teh dveh klubov še ne morem primerjati, saj sem tu šele mesec dni, medtem ko sem v Metzu odrasla. Tam sem igrala od svojega osmega do 22. leta ter se pri 26 letih vrnila še za dve sezoni. Vsekakor pa gre za kluba, ki imata zelo visoke ambicije, za katere tudi gradita ekipo.

Kakšen je vaš prvi vtis po prihodu v Krim? Je vse tako, kot ste si prej zamislili?

Ni moja navada, da bi si nekaj v naprej zamišljala in bila nato razočarana, kar sicer ne pomeni, da živim iz dneva v dan. Prišla sem na nekaj novega in za zdaj sem tu srečna. Vse je tako, kot mora biti, tako da se lahko osredotočam le na svojo igro. Vsak dan z veseljem pridem na trening in upam, da se bo v tej smeri tudi nadaljevalo.

Koliko se iz otroških let še spomnite Ljubljane?

Bolj malo. Takrat sem bila še premajhna, da bi se spomnila kaj več (smeh). Drugače je zame Ljubljana prelepo mesto. Pred prihodom h Krimu sem bila tu nazadnje predlani na evropskem prvenstvu. V tem mestu resnično uživam, posebej na sprehodih s svojimi psi in na kavicah.

Ste presenečeni nad tako dobrim začetkom Krima v ligi prvakinj, sploh glede na to, da gre za novo ekipo?

Ne, nisem presenečena. Vedno delamo na tem, da premagamo vsako ekipo. Najtežje je bilo v Koprivnici, saj je šlo za prvo tekmo, pred katero smo bili skupaj vsega dva tedna. V tem času se ekipa še ne more zgraditi, običajno so za to potrebni trije ali štirje meseci. Potenciala je veliko, stvari gredo na bolje iz dneva v dan.

Na tekmi z Nykøbingom ste večji del tekme igrali le v obrambi, v Bistriti več tudi v napadu. Kako gledate na to vašo vlogo v ekipi?

Zame je rokomet igra, v kateri uživam. Pri tem mi ni pomembno, ali igram samo v napadu ali samo v obrambi. Odigrala sem že veliko pomembnih tekem, tako da znam biti osredotočena na obeh straneh igrišča. Obramba je zame v rokometu najbolj pomembna, saj se iz nje hranim. V njej obožujem igrati, v napadu pa potem, kar bo, bo. Če bom uživala v obrambi, bom potem nagrajena s tem, da bom uživala tudi v napadu.

Vam je kaj lažje, ker sta v ekipi tudi vaši soigralki iz Metza Grace Zaadi in Ana Gros, ki vam lahko pomagata s kakšnim nasvetom in dobro poznate tudi njun stil igranja?

Malce lažje že, a vse tudi rastemo kot igralke. Ana Gros ni več ista igralka, kot je bila v Metzu in kot je to po zmagi z Györom v ligi prvakinj. Zdaj gre za precej kvalitetnejšo in bolj izkušeno igralko. Z Grace se dobro poznava tako iz kluba kot iz reprezentance. Nasvetov od njiju niti ne potrebujem, večkrat pa se pogovorimo, kaj lahko še popravimo na igrišču.

Se vam cilj, zaključni turnir v ligi prvakinj, zdi realno uresničljiv?

Se. Glede na to, kakšno ekipo imamo, se lahko prebijemo do zaključnega turnirja. To sta izpostavila tako vodstvo kluba kot trener, želim pa si, da se to pokaže tudi na igrišču. Vedno je lažje govoriti kot to tudi realizirati.

V soboto boste četrto zaporedno zmago v ligi prvakinj lovile proti vodilni ekipi norveškega prvenstva Storhamarju. Kako dobro jih poznate in kje so najbolj nevarne?

Nevarne so v vseh segmentih igre, posebej, ker že dolgo igrajo skupaj. So ekipa, ki nikoli ne popušča, ne glede na to, ali vodi ali izgublja s petimi zadetki razlike. Vedno bodo igrale do konca in vse dale od sebe. Glede tega moramo biti pozorne in se ne spuščati z njimi v dir, ob tem pa ohranjati svoj ritem igre.