Daleč stran od hord turistov, ki se zbirajo okrog Sagrade Familie, po parku Güell, Plaçi de Catalunyi ali za obzidjem gradu na Montjuïcu in mimo vseh gradbenih mojstrovin arhitekta Antonija Gaudija marširajo po mogočni La Rambli proti spomeniku Krištofa Kolumba, ki s prstom kaže proti Ameriki, ali po ozkih uličicah v gotskem predelu mesta, ali po Passeigu de Sant Joan skozi slavolok Arc de Triomf in čez park Ciutadella do plaže Barceloneta, sta tudi Blaž in Domen uživala na toplem spomladanskem soncu. Kot je potarnala Blaževa žena in mati njunih dveh sinov Zala ga letos še ni bilo v izobilju, zima z dežjem in oblačnim vremenom je v Kataloniji pokazala zobe. Tako da je tista ura, ki sta si jo gostoljubna slovenska reprezentanta utrgala za nas in vas, minila, kot bi tlesknil s prsti. Na Janca in Makuca na omenjenih obljudenih lokacijah verjetno ne boste naleteli, če si privoščite vikend oddih s pregrešno dragim bivanjem v katerem od hotelov ali apartmajev v Barceloni, a ugodnimi letalskimi povezavami s tržaškega letališča. »Na začetku je bilo našega 'turizma' več. Ko smo raziskovali. Ko prideš, je to vau, zdaj pa gremo v mestu le na kosilo in sprehod, v glavnem hodimo na destinacije, kjer ni toliko turistov. Ni več tako zanimivo. Raje sva obdana z domačini, kjer je bolj umirjeno in lepše, ni gneče,« je dejal starejši od kompanjonov iz garderobe rokometnega oddelka katalonskega velikana. »No, kakšne vikende, če smo prosti, izkoristimo za obisk plaže. Sploh, ko se bliža poletje,« je pripomnil mlajši. Oba pa tam tako ali tako nista zaradi turizma, temveč službe.
Pridna, vestna delavca sta, rokometu podredita vse. »Ob 10. uri imamo trening, sledi še kakšen fitnes, videoanaliza, terapije, sploh zame regeneracija … Se včasih kar zavleče,« je z opisom svojega vsakdana v Barceloni začel Makuc. »Potem pa na kosilo in poskušati izkoristit sonce v Barceloni, kar bi sam prištel k regeneraciji. Se tudi podružimo, sam pa sem prosti čas namenil tudi učenju jezika, ki mi zdaj že kar gre. Kar nekaj časa vzame tudi, da se slišimo z družino, ampak jaz imam rad ta del dneva,« je nadaljeval 24-letni Primorec iz Rodika, ki ima (zaenkrat) vseeno manj življenjskih obveznosti kot njegov 28-letni prijatelj z Loga pri Sevnici.» Pred treningom skupaj z ženo še poskrbim otroke in če sem doma, ju peljem v vrtec oziroma šolo, starejši namreč hodi že v šolo, s to otroci tu začnejo že pri treh letih. Pred treningom kavica, po treningu kosilo, malo počitka in po otroke. Popoldne pa še trening z otroki na igrišču, v parku. Tako je to med tednom, delo, dom, otroci, hitro mine,« je povedal Janc.
Prepoznajo tu in tam, težijo ne
Ko se usedejo h kavi ali kosilu, četudi izjemoma v kakšnem bolj znanem okolišu, imajo mir. Čeprav sta z Barcelono trikratna, tudi aktualna evropska prvaka, pač ne živita v mestu niti se ne ukvarjata s športom, zaradi katerega bi ju na vsakem koraku napadali lovci na avtograme in selfije, ju 'nadlegovali' naključni mimoidoči. »Ogromno je tega. Ker mislijo, da smo turisti in nam skušajo pomagati(smeh),« se je pošalil Blaž, Domen pa ga v resnejšem tonu dopolnil: »Seveda pride do tega, da te v mestu kdo prepozna. Ampak tudi, ko te kdo vidi, ne priteče do tebe, ampak so diskretni. Slišiš, ko govorijo, 'glej njega, on igra za Barcelono'. Prepoznajo, 'težijo' pa ne. Je pa drugače, ko so tekme. Te obiskujejo vsi, ki jih zanima rokomet, in tam okrog nas poznajo vsi, je drugačno vzdušje kot nekje sredi mesta.«
Oba sijajna slovenska rokometaša rada obiščeta druge športne spektakle v mestu, predvsem so jima seveda pri srcu športi z žogo, čeprav sta lani šla pogledati tudi zmago Tadeja Pogačarja na dirki po Kataloniji, medtem ko jima je podvig Primoža Rogliča z Montjuïca minulo nedeljo ušel. »Domen, ki nima otrok in ima več časa, bolj hodi na te aktivnosti,« je proti Makucu pogledal Janc. »Če je mogoče in nam delovni plan dopušča, grem na tekmo. Sem bil že na kar nekaj dobrih, na el clasicu sicer še ne, je pa bil Blaž. Bo treba iti enkrat. Pogosteje sicer hodimo na košarko, to nam je bolj všeč. Spremljam pa vse,« je povedal zgovorni Primorec, ki si je s podobnim občudovanjem kot Roglič po prihodu v cilj ogledal rekordni polet Domna Prevca iz Planice. »Ste videli, kam je poletel?« se je sam navezal na skoke, ko je bil mikrofon že ugasnjen.
Naslednja pogodba? Čez teden rokomet, za vikend 'fuzbal'
Spomnimo se pogovora z njim pred slabimi štirimi leti, ko so si v Barceloni lizali rane po odhodu Lionela Messija. Prihodnost nogometnega velikana je bila takrat videti precej črno, toda ne v očeh Domna Makuca. »Nekega dne bi se v vsakem primeru zgodilo, da Messi ne bi več igral za Barcelono oziroma bi se upokojil. Vedno sem bil in vedno bom navijač Barcelone, a zdaj pač prihaja neka nova era z novimi, mlajšimi igralci. To mi je všeč. Mogoče žrtvujejo kakšno leto in v tej sezoni ne bo rezultatov, bodo pa v prihodnosti,« je napovedal kot Baba Vanga. Ali pa je imel razen že uveljavljajočih se Gavija in Pedrija v La Masii nagledane Lamina Yamala, Paua Cubarsija, Marca Casada, Ferlina Lopeza … »Nikogar nisem poznal. Ampak tako pač je. Xavi je dal takrat tem fantom priložnost, precej jih je to izkoristilo in zdaj so zbrali že kar nekaj sezon v prvi ekipi, nekateri so celo že kapetani. Na mladih svet stoji. Zdaj jim gre super,« je nogometni mladini palec dvignil še vedno mladi rokometni virtuoz. Rokometaši Barcelone z nogometaši sicer nimajo stikov, razen ko morajo v stavbo, ki je najraje nikoli ne bi obiskali: »Največ stikov z njimi sem imel, ko sem bil na rehabilitaciji v medicinskem centru. Sicer se nogometaši načeloma držijo zase, so na svojem, ampak glede na to, da je ta center bližje nogometnemu, ob njihovem parkirišču, smo se tam videvali. Pogovarjali se nismo, smo se pa seveda vedno lepo pozdravili.«
Lamine Yamal? »Velika zvezda, že v mestu se to čuti. Barcelona je 99,9-odstotkov nogometno mesto, tako da so nogometaši glavne zvezde. Yamala primerjajo z Messijem, pravijo, da ima nekatere karakteristike oziroma številke celo boljše. Kljub mladosti je že res velika zvezda,« je o legitimnem nasledniku največjega nogometaša povedal rokometaš, ki tudi v svojih nogah skriva ogromen talent.
Ko se je iz Barcinega trening centra v svet razširil Jančev slalom med partijo nogometa v Messijevem slogu, si je dalo Slovenca predstavljati tudi pod taktirko Hansija Flicka, sicer znanega ljubitelja rokometa. »Ko so ga predstavili za novega trenerja Barcelone, ga je naš predsednik povabil v Köln, kjer smo ravno igrali polfinale lige prvakov. Tam je bil torej z Laporto in nam je pred tekmo prišel dat roko in zaželeti srečo. Fino, da ga zanima rokomet, za promocijo našega športa je to vsekakor dobro,« je povedal Janc, a v smehu dodal, da Nemčevega (vpo)klica v prvo ekipo nogometnega oddelka Barcelone še ni prejel. »Na njihovo srečo nimajo poškodovanih, tako da jim ne manjka igralcev. Sicer pa razmišljam, da v naslednjo pogodbo damo, da dva treninga tedensko opravim z nogometaši. Pa igram z dvojno registracijo. To bi bil prestop, ha?« se je nasmejal Janc. »Čez teden rokomet, za vikend 'fuzbal', zakaj pa ne,« mu je prikimal Makuc … »Tako, v rokometu odigram ligo prvakov, v nogometu špansko ligo. Bi šlo.«
Pa bi bil danes kot Šeško, ha?
Pa smo prišli do tistega neslavnega propada radeškega nogometa, zaradi katerega je Blaž Janc, kot nam je povedal v enem od svojih prvih intervjujev ob debiju v reprezentanci pred devetimi leti, nogometno žogo zamenjal za rokometno. »Pa bi bil danes kot Šeško …« se je v šali zamislil Sevničan, ampak saj veste, kako pravijo – v vsaki šali je malo resnice. »Veliko ljudi mi je reklo, da sem zgrešil šport, ampak kaj veš, kako bi bilo, če bi igral nogomet,« je razmislil … »Dovolj bi bilo, če bi bil povprečen, vsaj kar zadeva zaslužek,« se je vmešal Makuc … »Ne, sem vesel, da sem izbral rokomet, naredil vse, kar mi je do sedaj uspelo in sem tu, kjer sem. Tega ne bi zamenjal. Držim se rokometa in sem srečen,« je sklenil nesojeni nogometaš.
Domen je boljši v košarki, je nadaljeval: »V košarki je zelo dober, to mu moram priznati. Nogometa pa niti ne igra več veliko, odkar si je poškodoval koleno. Pa je tudi imel občutek. Saj, če imaš dobro koordinacijo in talent za šport, obvladaš vse športe z žogo.« Ampak za Domna je od nekdaj obstajala samo rokometna žoga, ta mu je bila položena že v zibelko, kajti tudi oče Simon je bil odličen rokometaš, reprezentant Slovenije. »Drži, je pa res, da v Kozini niti ni bilo neke izbire. Dobro, nogomet je v Krvavem Potoku, košarka je bila najbližje v Sežani ali Kopru, ampak že v naši šoli je bil popoldanski krožek rokomet, tudi sam sem si ga želel igrati, tako da je šlo vse v to smer. Košarko imam tudi zelo rad, tako da sploh poleti, pa tudi med sezono, dostikrat vržem na koš, grem s kom odigrati kakšno partijo ena na ena, če se počutim v redu. Mogoče pa se na starejša leta odločim za dvojno kariero, tako kot Blaž z nogometom,« se je pošalil še Makuc.
Torej bomo morda nekoč priča navezama Makuc–Dončić in Janc–Šeško, če se pošalimo še mi, slednji morda kar v Barceloni. V skupini velikanov, s katerimi govorice povezujejo izvrstnega napadalca iz Radeč, je namreč tudi Barca. Njena rokometna člana imata argumente, zakaj bi s Camp Noua morali poslati milijone v Leipzig za Slovenca in zakaj bi Benjamin Šeško ponudbo moral sprejeti. »Upam, da v članku dobro poudarite, da imamo v Barceloni lepo vreme, zagotovo lepše kot v Leipzigu, tako da se izplača priti že zaradi tega. Zagotovo je velika pohvala, da se za Slovenca zanimajo tako veliki klubi, kot je Barcelona. Oba z Domnom bi bila zelo vesela, če bi sem dobila še kakšnega Slovenca. Beni bi bil vsekakor dobrodošel, mogoče bi nam lahko 'zrihtal' še kakšne karte za VIP,« je prišel na idejo Janc. »To bi 'zrihtal', ne dvomim,« je pristavil Makuc; oba sta se strinjala, da Beni Šeško je kaliber za Barcelono: »Novi Lewy (Robert Lewandowski, op. p.) je. Mi 'požegnamo'.«
Anžič? Mora igrati
Kaj pa Aljuš Anžič, rokometni biser Celja, ki je imel ali še ima na mizi ponudbo iz Barcelone? Podpisano ali ne, še ni znano. »Zabija v svojih kategorijah, tudi starejših, po 15 golov. V reprezentanci prav tako. Tako da zagotovo je nekaj posebnega, velik talent in za slovenski rokomet je to super. Da imamo tak podmladek. Vem, da je bil v stiku z Barcelono, bolj podrobno niti ne vem, ali za prvo ali B-ekipo, ne vem niti, kakšne so njegove ostale možnosti poleg tega, da ostane v Celju. Ko bodo dali vse na mizo, bodo zagotovo sami najbolj vedeli, kateri korak je najboljši. Lahko rečem le to, da je pri njegovih letih najpomembnejša minutaža. Torej, da bo igral, kakorkoli se bo odločil. Verjamem, da kmalu v reprezentanci in želim mu vse najboljše,« se je o mladem upu, ki velja za Jančevega in Makučevega naslednika, razgovoril Blaž.
Ne sicer tako mlad, kot je leta 2008 rojeni Anžič, ampak rosno mlad je v tujino odšel tudi Makuc, ki igra na istem igralnem položaju. »Vsi gremo po isti poti, v naših primerih se je vse začelo v Celju. Aljuš zaenkrat igra za mlajše selekcije in zagotovo je drugače igrati pri mladincih ali v prvi slovenski ligi. Ne vem, kako se bo ali se je odločil, zagotovo pa je Celje dobra odskočna deska. Vsi v Evropi poznajo Celje, zdaj vidimo, da je Barcelona praktično v stiku z njim. Kot je rekel Blaž, vesel sem, da imamo spet velik talent v Sloveniji, da se govori o rokometu in da imamo igralce za prihodnost v reprezentanci,« je svoje na temo osem let mlajšega rojaka povedal Domen in dodal: »Zase lahko rečem, da je vse tako, kot je moralo biti. Tudi do poškodbe je prišlo z razlogom, kar je bilo, je bilo. Iz vsega je treba vzeti vse pozitivno.«
Zgrešeno se ti zdi? Da, danes moraš biti pri 22 letih 'avion'
Še nekaj nas je zanimalo na temo Aljuša Anžiča in nasploh obetavnih mladih rokometašev, ki se prebijajo na veliki oder v Celju in drugih slovenskih klubih. Kaj si rokometaša, ki sta članski rokomet pod celjskim grbom igrala že pri 14 letih in desetih mesecih (Janc) oziroma pri 15 letih in sedmih mesecih (Makuc), mislita o dandanes veljavnem pravilu, ki v Sloveniji prepoveduje igranje članskih tekem igralcem, mlajšim od 17 let. Zaradi česar Anžič še ni mogel debitirati v dresu Celja, čeprav je daleč najboljši strelec mladinske lige, v kateri igra kar nekaj že uveljavljenih članskih igralcev.»Prvič slišim za to pravilo, ampak zdi se mi totalno zgrešeno,« je Janc z odločnim stališčem kar malce presenetil Makuca: »Zgrešeno se ti zdi? Dobro …«
»Ja, ker v športu velja samo ali si dober ali slab. Če lahko nekdo s 15 leti igra na tej ravni, zakaj bi mu to onemogočali? Zakaj bi mu zapirali vrata in ga silili v igranje za mlajše selekcije, če pa jih je prerasel? Ne vidim smisla,« (mu) je odgovoril Janc. »To ti dam prav, po drugi strani pa je treba pogledati na zdravje. Niso vsi tako mladi še izdelani, odvisno je tudi od igralnega položaja. Je pa res, da je vprašanje, če midva takrat ne bi dobila priložnosti, če bi bila danes, kjer sva. Jaz sem sicer nekaj davka s kolenoma plačal že pred to poškodbo v Barceloni. Zato podpiram pravilo, da lahko igraš samo za dve kategoriji. Jaz sem takrat za tri, tako da sem imel v soboto zjutraj eno tekmo, v soboto zvečer drugo, v nedeljo pa še s člani na izlet, če ne drugega. To je bilo zagotovo preveč. Ampak če ne bi bilo tega, pa mogoče ne bi prišel do Barcelone, pač sem plačal ceno za to. Težko je biti pameten,« je žogico vrnil Makuc, no, zadnja je bila vseeno Jančeva: »Pa še nekaj je, nekoč si bil z 22 leti mlad talent, danes moraš biti pri 22 letih že 'top' igralec. Ko pogledaš po drugih ekipah, so 25-letniki najboljši igralci, v preteklosti pa se je za take igralce govorilo, da so še mladi, imajo čas. Zdaj si mladi talent pri 17, 18 letih, pri 22 moraš biti 'avion'. In že v Barceloni.«
En je naš, za drugega naj se dogovorijo
Oba v Celju izbrušena dragulja slovenskega rokometa v Barceloni igrata že peto sezono in iz Katalonije se jima nikamor ne mudi. »Ko enkrat dobiš družino in otroke, malo drugače gledaš na šport in posel. Zelo je pomembno, da si nekje, kjer je družina zadovoljna in lahko otroci odraščajo v super okolju. V mojem primeru sta otroka zelo zadovoljna, tudi midva z ženo sva navdušena nad sistemom, šolo, življenjem in izkušnjo, ki jima jo lahko ponudiva. Sam imam pogodbo še za to in naslednje tri sezone, ampak tu se vidim tudi kasneje. Seveda bo to odvisno tudi od ostalih možnosti in ponudb, ampak zaenkrat sem srečen tako rokometno kot življenjsko,« je zadovoljstvo tako z življenjem kot igranjem v Kataloniji izrazil nekdanji član Kielc in Celja, sicer otrok Sevnice.
»Se strinjam z Blažem, da smo v super okolju. Vsi vemo, kaj Barcelona pomeni v rokometu in nasploh v športu. V zadnjih letih nam je šlo dobro, verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Je pa res, da v športu nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi jutri. Kaj načrtujejo v klubu, kaj na pamet pade igralcu … Ampak zaenkrat mi je tu super, smo super ekipa, vsi se razumemo, smo prijatelji in to tudi nekaj šteje,« se prav nič ne pritožuje niti otrok Jadrana.
Tudi v tej sezoni se bosta borila za naslov evropskega klubskega prvaka, 23. ali 24. aprila in teden dni kasneje jima bo na poti pred finalnim turnirjem v Kölnu, že Blaževim sedmim in Domnovim šestim v karieri, stal Szeged z rojakom Borutom Mačkovškom. Tako kot se bodo v naslednjih tednih za naslov nogometnega evropskega prvaka borili Lamine Yamal in soigralci, ki jih bo prihajajočo sredo v četrtfinalu izzvala dortmundska Borussia, ter za naslov košarkarskega evropskega prvaka Kevin Punter in druščina iz Palau Blaugrane. Po trojno evropsko krono? »Dva od tri bo,« je napovedal Janc, »eni smo mi, oni pa naj se med sabo dogovorijo. Za klub mogoče boljše, da so še nogometaši …«, je odločil Makuc.
Ker saj vsi vemo, kako je to v Barceloni. »Če v petek zmagamo, bomo mi že postali španski prvaki. Osem krogov pred koncem, 4. aprila. Vse te španske lovorike so nujne, tu sploh ni vprašanja. V ligi prvakov je nujna uvrstitev na 'Final4', ko si enkrat tam, pa jo seveda želiš osvojiti. Zato je v Barceloni težko igrati z vidika, da celo sezono igraš, pa nisi nič naredil, če nisi zmagal v ligi prvakov. V tem primeru je sezona slaba. Trikrat smo jo že osvojili, zakaj je ne bi še enkrat,« je Janc odločen, da skupaj z Makucem ujameta šefa reprezentance Uroša Zormana po osvojenih ligah prvakov.
Da bo nova celjska predsednica vedela, kakšen je načrt
Morda se v Kölnu v lov za sveti rokometni gral kdaj v prihodnosti zapodita z mlajšima bratoma ob boku. Kot nasprotnikoma ali morda celo soigralcema, kdo ve. »Jaz imam možnost, kajne?« je še pred sredino povratno tekmo osmine finala Mitjeve Wisle (na kavi v Barceloni smo se usedli v ponedeljek, op. p.) z Nantesom razmislil starejši od bratov, ki bo po izpadu Poljakov torej še moral počakati kakšno leto na takšno priložnost. »Ti, Domen, pa boš moral najprej počakati, da Andraž kam prestopi, ali pa se na 'Final4' uvrsti s Celjem,« je pogledal proti Makucu.
Ravno v tistem trenutku je po moža v slaščičarno prišla Zala Janc, da sta šla skupaj iskati otroka v vrtec oziroma šolo.»Ravno smo govorili o otrocih. No, Domen, imaš kakšno ekskluzivno novico za nas?« je soigralca zbodel priljubljeni Janko, kot ga kliče selektor. »Ko je ravno taka priložnost in smo 'v živo', bi vam rad povedal, da zaenkrat ni še nič (smeh),« je za trenutek napetosti, nato smeha, poskrbel starejši od bratov Makuc.
Si predstavljamo, da bi mlajšega Andraža v Kölnu rajši videl v dresu celjskega kot kakšnega tujega kluba, a, sodeč po njegovem daljšem premisleku ob tem vprašanju, se mu to ne zdi najbolj realno. »Če bo Celje na tej ravni, obstaja precejšnja možnost, da bova tudi midva igrala za Celje. Verjamem, da bi bil cilj Celja, da pripelje domov svoje igralce in igra s čim več Slovenci,« je vmes logično razmislil Janc. »Dobro razmišljaš!« ga je pohvalil Makuc … »Jaz srčno upam, da bo Celje spet kdaj na ravni, kot je bilo nekoč. Klub ima dovolj bogato zgodovino, da bi v primeru državnega naslova že zdaj dobil posebno povabilo, le še kakšno okrepitev bi potrebovali. Res bi bilo lepo ponoviti uspeh iz leta 2004,« je sklenil simpatični Primorec ravno na dan, ko je v Celju zavladala nova roka. »No, z novim vodstvom v celjskem klubu bo prišel nov veter,« je s pogledom proti novi predsednici Alenki Potočnik Anžič zaključil Blaž Janc: »Da ve, kakšen je načrt.«
