Ste prespali, premleli, se sprijaznili, pustili za seboj izkušnjo, ki jo bo po besedah Deana Bombača težko kdaj povsem preboleti?
Melješ, melješ, melješ vsak dan, premelješ in gre za trenutek mimo. Ampak takšnega turnirja, kot je bil naš na olimpijskih igrah, v resnici ne bomo premleli do konca življenja. Moramo pa se zavedati – in tega ne govorim, ker sem jaz tukaj –, da smo odigrali najboljše prvenstvo v zgodovini Slovenije. Tako blizu nečesa tako velikega, čeprav na koncu daleč, nismo bili še nikoli. Olimpijske igre so posebno tekmovanje, osvojiti kolajno na njih je poseben čar, tako da bo to res težko pustiti za seboj. Življenje gre naprej, logično, glave je treba dati gor in biti ponosen na vse skupaj, a te rane, ki so na naših srcih, ne bodo nikoli zaceljene.
Kako vam je bilo takoj po tekmi s Španijo gledati svoje varovance v solzah ležati na tleh oziroma skrušene sedeti na klopi, kaj je šlo skozi misli ob teh prizorih?
Kdor me pozna, ve, da sem moral najprej premleti razočaranje sam pri sebi. Sem pa kot trener moral čez to precej hitreje, kot bi šel kot igralec. Težko je bilo. Zavedal sem se, da se moram kot trener in selektor pobrati prvi in poskušati fante čim prej dvigniti. Kot sem že rekel, smo lahko ne glede na vse ponos Slovenije.