"Nič še ni dokončno. Pogovarjali smo se dvakrat, odločitev pa bodo danes ali jutri sprejeli oni. V tem trenutku kaj več ne morem reči, dokler ni konec, pač ni konec. Tega sem se naučil v življenju," je za hrvaški športni časnik dejal 54-letni Vujović, ki sicer od jeseni vodi tudi serijskega hrvaškega prvaka Zagreb.
Čeprav Črnogorec še ne prižiga cigare, pa je skoraj gotovo, da bo kljub vse prej kot pozitivni izkušnji z Noko Serdarušićem, ki je dodobra izpraznila blagajno, na igrišču pa ni prinesla presežkov, slovensko izbrano vrsto znova vodil tuji strokovnjak. Slovenija, ki je vse od osamosvojitve težila stran od Balkana, bo zdaj na klop pripeljala možakarja, ki je prototip Balkanca in ki s svojim temperamentnim značajem po svoje potrjuje vse balkanske stereotipe.
Nič še ni dokončno. Pogovarjali smo se dvakrat, odločitev pa bodo danes ali jutri sprejeli oni. V tem trenutku kaj več ne morem reči, dokler ni konec, pač ni konec. Tega sem se naučil v življenju.
Vročekrvni možak, ki je bil svoj čas najboljši rokometaš na svetu in ki je tekom let zakuhal marsikateri incident. Možakar, ki ima denimo v očeh Komitov status božanstva in ki je rokometno zaspani Zagreb prebudil do te mere, da se je na tekmi četrtfinala lige prvakov zbralo prek petnajst tisoč ljudi. Kamorkoli je prišel, je dvigal prah, Črnogorec brez dlake na jeziku je redkokoga puščal ravnodušnega.
Predsednik rokometne zveze Franjo Bobinac in njegov ožji krog sodelavcev zdaj stavijo na račun, da bo Vujović, svoj čas ena največjih rokometnih barab, ukrotil oziroma prebudil male slovenske barabice. Nesporna avtoriteta in karizma, medijsko hvaležna osebnost, s katero v slovenski rokomet prihaja tudi – šov.
Še preden je oziroma sploh bo prišel, pa se je veliko govorilo o njegovem pomočniku oziroma o tem, kako bo sestavljen strokovni štab črnogorskega strokovnjaka. Ideja, da bi bil njegov pomočnik Branko Tamše, za zdaj (!) ni naletela na plodna tla. Manever, s katerim bi si Bobinac in druščina zavarovali hrbet in popihali na dušo javnosti, ki serijskega zbirala lovorik vidi kot enega redkih legitimnih naslednikov Borisa Denića, ni uspel, saj je upravni odbor celjskega kluba na dopisni seji prižgal rdečo luč. Ob tem velja poudariti, da sam Tamše ni dobil klica iz pisarne zveze.
"Povedal bom še enkrat in zadnjič. Bilo je govora o tem, da obstaja možnost biti pomočnik enega od vrhunskih strokovnjakov na klopi slovenske reprezentance. Možnosti mi ni predstavila RZS, ampak predsednik našega kluba Bojan Cizej. Klub oziroma upravni odbor, ki ga zelo cenim, je to možnost zavrnil in s tem je zadeva za zdaj končana. S strani RZS pa do sobote do 17.45 nisem dobil nobenega klica. Če se bo karkoli spremenilo, se bom javil, drugače pa nočem več slišati vprašanj o selektorju," je po sobotni prvi tekmi finala razlagal Tamše, ki je bojda še premlad, da bi sam sedel na selektorski stolček.
Zanimivo, ne pa tudi nepričakovano, je, da stroka in/ali strokovni svet pri izbiri nista imela prav veliko besede, o trinajstem selektorju se je namreč razpravljalo znotraj predsednikovega posvečenega kroga, v katerem so poleg samega Bobinca (Gorenje) še Boštjan Kozole (Evrosad), Bojan Cizej (Pivovarna Laško), Goran Cvijič (generalni sekretar RZS) in Uroš Mohorič (direktor reprezentance), z izjemo zadnjih dveh pa drugi bolj pripadajo gospodarskemu kot pa strokovnemu esteblišmentu. Bojda pa vsaj na papirju še vedno obstaja tudi komisija, ki se ji reče strokovni svet.
