Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
07.05.2015 23:45:51
Deli članek:

Triindvajset let oziroma od Tislja do Denića

Grega Wernig

Na klopi moške reprezentance je do danes sedelo devet selektorjev.

V razmeroma kratki, komaj štiriindvajset let dolgi zgodovini slovenskega rokometa, je na klopi moške reprezentance sedelo devet selektorjev, nekateri od njih dvakrat. Zadnji je bil seveda Boris Denić, prvi pa...


TONE TISELJ (1992-1994)

Vse se je začelo konec februarja leta 1992. Na igrišču Pušnik, Čop, Šerbec, Plaskan, Denić in ostali, na klopi takrat tudi trener Celja Tone Tiselj. »Pisali smo zgodovino, orali smo ledino v novoustanovljeni državi. Čutil se je neverjeten naboj, ko je prvič zadonela naša himno, si čutil vse kosti v telesu, predvsem pa pripadnost državi in ekipi,« se je ob dvajsetletnici tekme s Hrvaško v Sutinskih vrelih spominjal Tone Tiselj. Pod njegovim vodstvom je reprezentanca leta 1993 osvojila bron na sredozemskih igrah, leto pozneje pa je premierno nastopila na velikem tekmovanju. Za EP 1994 na Portugalskem so bila pričakovanja nerealno visoka, deseto mesto v konkurenci dvanajstih držav pa takrat ni zvenelo kot vrhunski rezultat. A zgodovina, zlasti novejša, je pokazala, da je težko ohranjati kontinuiteto nastopov na velikih tekmovanjih.


MIRO POŽUN (1995-1996)

Po EP 1994 se je Tiselj poslovil, nasledil ga je Miro Požun, ki je na Islandijo odpeljal tudi nekaj mladih igralcev. Štirje porazi, še posebej boleč je bil tisti s Kubo, ter le ena zmaga so zadostovali za 17. mesto. Znova (pre)visoki apetiti in znova razočaranje, prav dosti bolje pa ni bilo niti leto kasneje na EP v Španiji. Močno pomlajena reprezentanca, tokrat resda brez visokih ciljev, veliko debitantov in šest tekem, ena zmaga in pet porazov. Požun se je poslovil z enajstim mestom. Vsekakor omembe vredno, da je nekaj tednov pred začetkom EP 1996 predsednik RZS postal Zoran Janković.

Arhiv

SLAVKO IVEZIĆ (1996-1997)

Še slabši je izkupiček Slavka Ivezića v njegovem prvem mandatu na klopi elitne reprezentance. V družbi Avstrije, Italije in Švice se mu ni uspelo prebiti na SP 1997, neuspešen pa je bil tudi prihodnje leto v kvalifikacijah za EP 1998. Češka in Francija sta bili premočni, slovenski rokometaši so prvič in do januarja 2014 tudi zadnjič prvenstvo stare celine spremljali iz udobja domačega naslonjača. Ivezićeva usoda je bila seveda zapečatena.


LEOPOLD JERAS (1998-2000)

Tudi Leopold Jeras svoje avanture ni začel z (takojšnjim) uspehom. V družbi Avstrije, Belorusije in Hrvaške se mu ni uspelo prebiti na SP 1999, Slovenija je še tretjič zapored ostala brez velikega tekmovanja. A tokrat se vodilni niso določili za radikalen rez, Majč je nadaljeval delo, kar se je izkazalo za odlično potezo. EP 2000 v sosednji Hrvaški je namreč prineslo prvi vrhunec. V spominu bo ostala zadnja tekma za peto mesto proti gostiteljem Hrvatom in zmaga v peklu Ledene dvorane, ki je rokometašem kot prvim v moštvenih igrah (in poleg hokejistov še vedno edinim) prinesla preboj na olimpijske igre. Na velikem tekmovanju je debitiral Pajovič, na črti je blestel Lubej, na zadnji tekmi pa Jovičič. Bistvenega pomena je bila vrnitev izgubljenega sina Puca, ki pa je za Slovenijo igral samo na tem EP in OI 2000. Peto mesto te generacije je drugi najboljši izkupiček Slovenije v zgodovini evropskih prvenstev. OI v Sydneyju istega leta so Slovenci končali na osmem mestu, kar je hkrati pomenilo tudi konec Jerasove zgodbe.

MATJAŽ TOMINEC (2000-2002)

Pred začetkom SP 2001 v Franciji je reprezentančno selekcijo prevzel Matjaž Tominec. Šerbec, Banfro in Puc so bili preteklost, vajeti sta počasi prevzela Pajovič in Vugrinec, debitirala sta Brumen in Luka Žvižej. Odličen začetek, potem pa šokanten poraz s Tunizijo in Slovenija si je morala kožo reševati proti Rusiji, kar pa je bilo v tistih časih misija nemogoče. Navkljub dvema zmagama se tako ni uvrstila v nadaljnje tekmovanje. Pred EP na Švedskem leto pozneje je prišlo do dokončne menjave generacij, to pa je bilo tudi edino EP, na katerem Sloveniji ni uspelo doseči zmage, ob petih bolj ali manj prepričljivih porazih je zmogla le dva remija. Dvanajsto mesto, skrhani odnosi in zbogom Tominec.

NIKO MARKOVIČ (2003)

Kratek, a v več pogledih zelo pester mandat. Že samo imenovanje je bilo precej nepričakovano, v konkurenci z Markom Šibilo Markovičeve delnice niso kotirale najvišje. A v zaključnem govoru na seji predsedstva je Markovič prepričal Jankovića in tako postal šesti selektor v samostojni državi. Začetek je bil obetaven, soliden, Markovič je Slovenijo prvič popeljal v drugi krog SP (Portugalska 2003), v spominu sta ostala Simonovičeva »pirueta« ter Kozlinov zgrešen strel proti Madžarom, ki je Slovence stal še višje uvrstitve. A tudi končno 12. mesto je bilo v primerjavi s preteklostjo očiten napredek. Jeseni istega leta je sledil šok, po Lovoriki Slovenije v Kopru, kjer je Markovičeva četa doživela blamažo, se je Janković odločil za drastičen rez. Na predvečer EP na domačih tleh se je odločil za menjavo na selektorskem stolčku.

TONE TISELJ (2004)

Uspešnost projekta Euro 2004 je bila v veliki meri odvisna od rezultatskega uspeha izbrane vrste in Janković se je takrat prvič in zadnjič odločil za zamenjavo selektorja. Tonetu Tislju je najbolj zaupal, in sicer predvsem zaradi sodelovanja z našim najboljšim ženskim klubom Krimom, s katerim je na trenerski klopi osvojil dva naslova evropskega klubskega prvaka. Odločitev je bila šokantna, a izkazalo se je, da je imel Janković dober občutek, čeprav pravzaprav nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru. Epilog sta bila srebrna kolajna ter drugi nastop na OI, kjer pa je Tisljeva četa doživela brodolom, pa čeprav je bila močnejša tudi za Sergeja Rutenko.

SLAVKO IVEZIĆ (2005-2006)

Tislja je nasledil še en povratnik, drugi Ivezićev mandat pa bo ostal v spominu po tem, da je Slovenijo na SP 2005 le zadetek ločil od polfinala ter da je na EP leto kasneje navkljub morda celo najmočnejši generaciji in sanjski zunanji liniji Rutenka-Zorman-Vugrinec tekmovanje končala na skromnem osmem mestu.

KASIM KAMENICA (2007)

V iskanju selektorja se je prvič pokukalo prek slovenskih meja, izbrano vrsto je prevzel možakar iz Goražd, ki ga rokometni svet pozna pod vzdevkom Kameni. Čeprav sta manjkala dva pomembna moža (Zorman in Kavtičnik), so slovenski fantje v Nemčiji leta 2007 zasedli najboljše mesto na SP do takrat (10.). Tudi to ni bilo dovolj, v nenavadnih okoliščinah se je decembra istega leta začelo rušenje Kamenice. Šušljalo se je marsikaj, eden od uradnih razlogov pa je bil neznanje slovenskega jezika. Kakorkoli že, takratni predsednik RZS Žiga Debeljak je s svojimi pomočniki odstavil Kamenico, na njegovo mesto pa postavil še enega povratnika.

MIRO POŽUN (2008-2009)

Po dvanajstih letih se je vrnil Požun. Drugi mandat je bil grenko-sladek, EP 2008 na Norveškem je bilo solidno opravljeno, šok je sledil nekaj mesecev pozneje v kvalifikacijah za SP. Pravi pogreb, saj so se Slovenci, čeprav absolutni favoriti, po pravi drami za napredovanje morali obrisati pod nosom, na SP pa so odpotovali skromni Slovaki. Požun je napovedal slovo, a je Slovenijo vseeno še - uspešno - popeljal čez kvalifikacije za EP 2010. Vajeti je predal Zvonimirju Serdarušiću.


ZVONIMIR SERDARUŠIĆ (2009-2010)

Noka, mož, ki je s Kielom osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, je bil pričakan kot zvezda, mesija, odrešitelj. Kot človek, ki naj bi slovenski rokomet dvignil na višjo raven. Pričakovanja so narasla do neba, tudi po »le« enajstem mestu na EP 2010 v Avstriji in madžarski zaušnici v kvalifikacijah za SP nekaj mesecev kasneje je užival zaupanje, nihče ga ni žagal. A pet pred dvanajsto, štirinajst dni pred začetkom kvalifikacij za EP 2012 je nepričakovano odstopil, z njim vred pa direktor reprezentanc Roman Pungartnik in generalni sekretar zveze Tomaž Jeršič. Razlogi banalni, odgovori diplomatski, marsikaj pa nedorečeno in neizrečeno.

BORIS DENIĆ (2010-2015)

Kot je prišel, je tudi odšel, za Noko pa je na sceno stopil njegov pomočnik Boris Denić. Najprej kot vršilec dolžnosti, potem kot »real deal«. Kvalifikacije za EP 2012 so bile rutinsko oddelane, sledilo je šesto mesto v Srbiji, pa uspeh proti Portugalski in vrhunec v podobi četrtega mesta na mundialu v Španiji. Zgoda o uspehu, ki pa je kruto prekinitev doživela junija 2013, ko se je zgodila Belorusija. Ko je ponudil odstop, ki pa ga je predsedstvo na čelu s predsednikom Franjem Bobincem takrat zavrnilo. Pa Ukrajina, ko je bojda odstop že načečkal na kavni prtiček, a so ga igralci po kriznem sestanku uspeli prepričati o nasprotnem. In ko so nekaj mesecev pozneje razbili taisto Ukrajino ter se na to prek močne Madžarske uvrstili v Katar, se je zdelo, da je krivulja znova zasukana navzgor. Toda že mundial je bil kljub v praksi – ne pa tudi v teoriji – doseženemu cilju, uvrstitvi v kvalifikacije za Rio, v slovenski javnosti sprejet z mešanimi občutki. In če je Katar zgolj načel nekaj vprašanj, jih je obupno slabih osemdeset minut proti Švedski v celoti razgrnilo.